Prvi pisni viri o sadjarstvu v Goriških brdih segajo v srednji vek, širša zasaditev češenj pa se je zgodila v 19. stoletju. V času avstro-ogrske monarhije in pozneje Italije so bile briške češnje sila iskane na dunajskem in tržaškem trgu, zato je tudi sama država Avstro-Ogrska spodbujala razvoj sadjarstva na širšem Goriškem. Brike so na tržnico v Gorico nosile češnje kar na glavah in od tam so jih z vlakom vozili na Dunaj ter celo v Prago in Sankt Peterburg, na tamkajšnjih tržnicah pa so dosegale celo višje cene od tobaka, kave in ruma. Posebna poštna služba je tedaj poskrbela za sveže pošiljke, Bricem pa je bil to prvi zaslužek po dolgi zimi.
Briške češnje so iskane
Briške češnje še danes veljajo za izredno iskano robo, sploh zato, ker jih ni več tako veliko kot nekoč. V času razcveta vinogradništva in vinarstva – s čimer se je pojavilo veliko novih blagovnih znamk vin – ter ob poplavi cenejšega uvoženega sadja iz Italije in Španije se je število sadnih dreves v Goriških brdih izjemno skrčilo. Nekoč so bili vinogradi, za razliko od sadnih dreves, bolj za dopolnitev družinske dejavnosti, danes je tako s sadjem. Pred prvo svetovno vojno naj bi se v Brdih pridelalo 3500 ton rdečih krasotic, med prvo in drugo svetovno vojno naj bi v Brdih nabrali 7200 ton češenj, danes pa naj bi v košarice in zabojčke poskakalo nekaj več kot 500 ton češenj. In še teh bo vse manj, saj praktično vsi, ki se v Brdih ukvarjajo s pridelavo češenj, napovedujejo, da bodo svoje nasade še dodatno zdesetkali, ker ni več dovolj obiralcev. Velika večina teh, ki se še ukvarjajo s pridelavo sadja v Goriških brdih, je vinogradnikov in vinarjev. Bizjakovi iz vasice Brestje pri Kojskem, ki leži pod vznožjem Sabotina, so eni večjih pridelovalcev češenj. Ob 20 hektarjih vinogradov, v katerih negujejo grozdje rebule, sivega pinota, chardonnayja, rumenega muškata, belega pinota, cabernet sauvignona, merlota in refoška, imajo še 4,5 hektarja sadovnjakov, od tega en hektar češenj, na leto pa jih oberejo približno pet ton. Na domačiji danes živijo tri generacije, gospodar Vojko in žena Patricija ter sinova Jakob in Gregor z družinama. »V Brdih je bil nekoč odkup sadja bolj urejen. Kar si pripeljal v zadrugo, si prodal. Danes je to težje in vse gre v smer monokulture. Tudi pri nas smo imeli pred leti vse, od zelenjave do sadja in vina, danes pa smo bolj osredotočeni na vinograde, ker je s pridelavo sadja vedno več težav. Več je škodljivcev in bolezni, predvsem pa ni delovne sile. Res je, da so drevesa nizka in da zato lahko poberemo več češenj, a lahko se zgodi, da je dobrih le polovica. Vse češnje je namreč treba prebrati, in to vsako posebej, ker ljudje počenih ali poškodovanih češenj ne kupujejo. Če je polovica slabih, moraš razmisliti, ali se jih sploh splača pobrati. Zna se zgoditi, da se bo število sadnih dreves še dodatno skrčilo,« razmišlja Patricija Bizjak.
Čeprav so se prve češnje na primer v Ljubljani prodajale tudi po 12 evrov za kilogram, to še ne pomeni, da se bo število dreves češenj iz leta v leto povečevalo. Ravno nasprotno. Kot pravijo Bizjakovi, je pri češnjah res tako, da jih obereš, prebereš in takoj prodaš, pri vinu pa moraš najprej pripraviti vinograd, čakati tri leta, da trte obrodijo, nato pa vino pridelati in prodati, ampak vino prodajaš vse leto, sezona češenj pa je kratka. »In še videti morajo biti kot na sliki. Počenih ali neprivlačnih češenj ne bo nihče kupil,« o razlogih, zakaj je v Brdih češenj vse manj, pripoveduje Gregor Bizjak. Brici dodaten problem pri češnjah vidijo v tem, da je danes že praktično vsaka češnja briška, čeprav klene briške zemlje ni videla niti od blizu. »Preprodajalci češnje večinoma kupujejo na veletržnicah v Italiji in jih potem reklamirajo kot briške. Opažamo tudi, da se na raznih stojnicah 'briške hrustavke' prodajajo še konec julija ali avgusta, ampak takrat v Brdih češenj ni več. Podnebje se je spremenilo, tako da se je glavna sezona češenj premaknila krepko v mesec maj. Za praznik češenj, ki je v začetku junija, češenj praktično ni več,« v en glas razlagajo Bizjakovi in dodajajo, da največ češenj dostavijo stalnim odjemalcem, najsi so to posamezniki ali podjetja, nekaj je vrtcev in šol, ostalo pa se proda na domačiji.
V sadovnjakih tudi 30 različnih sort češenj
Tudi Peršoljevi iz Gonjač pri Kojskem so med večjimi pridelovalci češenj v Brdih. Na družinski posesti se bohoti 12 hektarjev vinogradov in ti rastejo na hribčku Zarova, ki je dal ime družinski blagovni znamki vin. Poleg tega imajo še sedem hektarjev tradicionalnega sadnega izbora Brd: češnje, marelice, breskve, nektarine, kaki in kivi. Na dveh hektarjih rastejo samo češnje. Na leto naberejo okrog deset ton tega rdečega briškega zlata, vseh češnjevih dreves pa je več kot 1000. Vendar bo tudi teh v prihodnosti manj. Kot pravi Leon Peršolja, ki vajeti ustroja kmetije počasi prevzema iz rok očeta Klavdija, bodo v prihodnosti več pozornosti kot sadju namenjali vinu, čeprav so, kot pravi Leon, češnje še vedno zelo iskane. »Briška češnja je blagovna znamka, ki je znana po celotni Sloveniji, zato češenj ni problem prodati, čeprav je tudi res, da se jih je pred leti kupovalo več. Tudi zato, ker je prodajna cena – letos znaša osem evrov za kilogram – za marsikoga previsoka. Ampak naših češenj ne moremo prodajati po takih cenah, kot češnje iz Italije in Španije prodajajo preprodajalci, ker nimamo takšnih količin. Če hočeš biti konkurenčen in prodajati sadje, moraš sprejemati tudi drastične odločitve, zato nasadov ne bomo širili, kvečjemu krčili. Želimo se osredotočiti predvsem na vino, ker za trgatve še nekako zberemo ljudi, za pobiranje češenj pa jih je vedno težje najti,« razmišlja Leon. Če so nekoč za kraljice češenj veljale stare sorte, kot so črna in bela cepika, drugmbernca, napoleonka, čufarca, tercinka, čempevka, vedrjanka in druge, pa je danes sortni izbor prilagojen predvsem času zorenja. »Sortni nabor češenj iz osemdesetih let in dandanašnji se močno razlikujeta, saj smo imeli takrat tri sorte zgodnjih in tri sorte poznih češenj, danes pa imamo v naših sadovnjakih 30 različnih sort, ki zorijo od začetka maja do sredine junija. Takoj ko vidimo, da pri kakšni sorti rodnost upada, kupimo nove,« še doda Leon.
Namesto češenj namizno grozdje
Mavričevi iz Kojskega so eni redkih, ki se v Brdih ukvarjajo izključno s sadjarstvom. In to že od leta 1927, ko se je letni pridelek češenj še prodajal tudi na Dunaju in v Gradcu. Danes imajo okrog štiri hektarje nasadov češenj, na leto pa jih pridelajo okrog 12 ton. Ko je Ivan Mavrič leta 1970 posadil prvi ekstenzivni sadovnjak v Brdih, se je vse sadje prodalo na ljubljanski tržnici, danes pa, kot pravi glava družine Aleksij Mavrič, je prodaja bistveno bolj razkropljena. Mavričevi sicer stavijo predvsem na domače, avtohtone briške sorte, od napoleonke do karnjevke, ki so tudi odpornejše proti morebitnim boleznim in dozorijo pozneje, vendar pa niso imune na slabo vreme. »Pri sadjarstvu je pač tako, da si odvisen od vremena. Včeraj smo imeli točo, ki nam je popolnoma stolkla en sadovnjak češenj in tudi marelic. Pravzaprav še ne vemo, kakšna je škoda. Vsekakor pa bo pridelka pol manj. Ampak samo vreme niti ni taka težava, največja težava, s katero se soočamo, je, da je vedno manj pridnih rok za obiranje. Ne gre samo za to, da ne dobiš ljudi – tudi če jih dobiš, ne znajo delati,« pripoveduje Aleksij Mavrič. Dober nabiralec ali dobra nabiralka je svoje dni nabrala deset kilogramov češenj na uro, danes je ta količina pri neizkušenih nabiralcih pol manjša. In potem se zna še zgoditi, da je od vseh nabranih češenj za prodajo uporabnih le 20 odstotkov. »Prišli smo do tega, da bomo kmetijo morali prestrukturirati in se lotiti novih izzivov, sicer bomo obsojeni na propad. Tako se bomo intenzivno lotili pridelave namiznega grozdje, ker je za obiranje grozdja veliko lažje dobiti primerno delovno silo, poleg tega je država pri dodeljevanju subvencij za mreže proti toči in namakalne sisteme precej skopa,« misli sklene Aleksij Mavrič.
