Med proizvajalci sladkorja in njegovih sladkih nadomestkov divja namreč prava medijska vojna, kjer se sredstev ne izbira. Vsaka stran se poziva na domnevno znanstvene študije. Nekateri trdijo, da je sladkor odgovoren za debelost, diabetes tipa 2, bolezni srca in krvnega obroka, osteoporozo in pri otrocih za motnje pozornosti. Slabil naj bi notranje organe in imunski sistem, celo pogojeval nastanek rakastih celic, saj naj bi celice tumorja za svoj razvoj potrebovale veliko sladkorja. In ker naravni sladkor v možganih nagovarja iste celice kot alkohol in nikotin, ga imajo nekateri že kar za sredstvo, ki zasvaja ljudi podobno kot mamilo.
Kje vse se skriva sladkor?
Toda druga stran z vso silo udarja nazaj, saj gre za posel, ki ustvarja milijardne zaslužke. Nadomestki sladkorja so namreč ena od najcenejših surovin od vseh industrijsko proizvedenih živil. Zaradi tega njegove nadomestke napadajo vsi, ki jih sami ne proizvajajo. Povzročali naj bi požrešnost, kap, težave s srcem, celo demenco. Strelivo za napade na umetna sladila ponujajo predvsem nekatere ameriške študije, čeprav pri tem nekateri opozarjajo, da je treba s podatki zelo previdno ravnati, saj naj bi bili dokazi o škodljivosti sladil le preveč borni. Toda mediji tega praviloma ne upoštevajo in z mastnimi naslovi objavljajo, da so sladila nevarna za zdravje. Je javnost mogoče naivna ali pa jo je mogoče kupiti z uspešno reklamo? Ali obstaja povezava med proizvajalci, mediji in industrijo, da bi nam naredili sladkor za privlačnega in nas odvrnili od uporabe umetnih sladil? Morda nas želijo odvrniti od tako krepke in dobre hrane, kot je pica salami, v kateri se lahko skriva več deset različnih oznak za skrite naravne sladke substance?
Kje vse se pravzaprav skriva sladkor in kako ga odkrijemo? Velika količina se ga skriva prav tam, kjer ga ne bi pričakovali. Jabolčni sok ima v svojem litru 120 gramov sladkorja, prav toliko ga je v zeljnati solati. Celo v zamrznjeni pici salami ga je 25 gramov, kar je toliko, kot ga stroka priporoča za dnevno največjo količino. Majhni gumijasti medvedki, ki jih naši otroci tako poželjivo ližejo in grizejo, so v polovici narejeni iz sladkorja in nič bolje ne kaže ovsenim kosmičem. Še v paradižnikovem kečapu je sladkorja še vedno 250 gramov v litru. Toda to je mogoče le težko opaziti, kajti pri že narejenih živilih prehranska tabela navaja le vsebino običajnega gospodinjskega sladkorja. Kalorično močna sladila pa se skrivajo za imeni, kot so dekstroza, ojačevalci okusa, laktoza, grozdno sladilo, sirup in podobno. Poznamo skoraj 70 različnih oznak za sladkobo. Potrošnik naj bi tako pazil predvsem na celotno navedeno količino kalorij, saj je tudi ta sestavljena iz različnih sladkob.
Znanstveniki in univerze, ki se ukvarjajo s »sladkimi« temami, so pogosto zelo povezani z mednarodnim Life Science Institutom v Ameriki, ki sam sebe imenuje za raziskovalno ustanovo. V resnici pa ga financirajo svetovni proizvajalci hrane in pridelovalci sladkorja. Čemu lahko potrošnik potem sploh verjame? Ali sladila redijo, ker, kakor se trdi, vplivajo na raven hormonov in zaradi prevelikega izločanja inzulina povzročajo prave napade lakote? Drugi strokovnjaki takih povezav ne vidijo in trdijo: »Nastanek inzulina v telesu je izjemno točno določen proces in sladila nanj ne morejo bistveno vplivati.« Zato predlagajo, naj se pri hujšanju uporablja tudi sladila. Kdor se s tem strinja, se bo odpovedal sladkorju, tudi tistemu, ki je skrit v že pripravljenih živilih, se izogibal živil z veliko kalorijami, se malo več gibal kot običajno in taka dieta naj bi bila učinkovita.
Vendar številni radi varajo samega sebe, ko sicer sladkor v kavi nadomestijo z sladili, si pa potem privoščijo košček torte. Seveda s hujšanjem potem ni nič, le nekaj kilogramov več imajo, vendar pa ne zaradi sladil. Toda koliko sladkorja telo za svoje nemoteno delovanje res potrebuje? Brez energije in hranljivih snovi ne moremo preživeti. Potrebo po tem zadovoljujemo z ogljikovimi hidrati, maščobami in delno z beljakovinami. Kot hrano jemlje naše telo tudi glukozo (grozdni sladkor), ki ga prenaša kri. Sladkorja pa človeku ni treba dodatno jemati. Glukozo lahko telo samo proizvaja iz ogljikovih hidratov v testeninah ali kruhu. Sladkor zato imenujejo nekateri strokovnjaki kot odvečno kalorijo, ki le redi. Kljub temu pa zaužije vsak Evropejec v povprečju na leto do 30 kilogramov sladkorja, ki se večinoma skriva v že pripravljenih jedilih. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zato priporoča dnevni vnos sladkorja do največ 25 gramov. Res pa je, da ga vnašamo v naše telo vsak dan dvakrat do trikrat več.
Razmislek o nadomestkih
Katere so torej alternative sladkorju? Med je vsekakor okusna, toda nikakor ne vitka alternativa. Njegova kalorična vsebina je skoraj enaka sladkorju, ki ga uporabljajo gospodinjstva. Kot naravni proizvod je sestavljen v glavnem iz sadnega in grozdnega sladkorja, vpliv majhnega dela vitaminov, ki ga vsebuje, pa se običajno precenjuje. Sirup iz riža vegani uporabljajo kot nadomestilo za med, kar pa komaj je. Ima sicer nekaj manj kalorij, prav tako pa tudi manj sladke moči. Sol lahko, to vedo tudi naše babice, dodana sladkim pijačam (smutiji) ali jedem (puding), naravno sladkobo vseh živil zelo poveča in tako potrebo po dodatnem sladkorju zmanjša. Sladkor iz kokosovih cvetov je zelo draga alternativa, predvsem če je biološko pridelan. Tudi do 20 evrov za kilogram je treba zanj plačati, pa še dobi se zelo težko. Toda to sladilo iz nektarja kokosove palme ima podobno veliko kalorij kot gospodinjski sladkor. Zdravstvenih prednosti zaradi mineralov in vitaminov laboratorijski testi niso dokazali. Še bolj eksotičen je sok iz agav, ki ima le nekaj manj kalorij kot navaden sladkor, toda sladi zelo močno. Visoka raven fruktoze v njem pa lahko povzroča motnje presnove ali težave pri prebavi.
Stevio kot biološki izdelek pridobivajo iz nekega južnoameriškega zelišča. Vsebuje glikozide, ki so 300-krat slajši od gospodinjskega sladkorja in imajo zelo malo kalorij. Sladila, kot so ciklamat, saharin ter podobna znana pod številnimi imeni, se proizvajajo sintetično. So tako rekoč brez kalorij, so pa precej bolj sladka od sladkorja in brez bakterij, ki bi lahko povzročale karies. V običajnih količinah so zdravstveno neoporečna. Ksilitol (nekateri ga imenujejo tudi sladkor iz breze) se večinoma pridobiva iz brezovega lesa, koruznih storžev ali slame in ima 40 odstotkov manj kalorij kot gospodinjski sladkor. Njegova velika prednost je, da ne napada zob, ampak jih celo ščiti od kariesa. Mnogokrat ga dodajajo zobem prijaznim sladkarijam. Le če ga zaužijemo v prevelikih količinah, povzroča drisko in trebušno napetost. Sicer pa je sladkor nekje v sredini med kalorijskimi bombami. Največ kalorij je v svinjski masti, majonezi in maslu, najmanj pa v mineralni vodi, kolerabi, kumarah, pomarančah, črnem kruhu. Seveda bodo nekateri trdili, da to ni čisto res, in mogoče imajo včasih tudi prav.
