Pozabite na klasiko, ta različica renesančnega piščanca vas bo navdušila
Piščančji cacciatore pooseblja italijansko podeželsko kuhinjo, pri kateri najbolj cenijo sestavine, preprostost kuhanja in bogat okus pripravljenih jedi
27. 06. 2025, 12.20
Iztok Klemenčič
Cacciatore, kar po slovensko pomeni lovec, nosi v sebi zgodbo življenja na podeželju, kjer so jedi pripravljali iz sestavin, ki so bile vedno pri roki. Jed naj bi sicer izvirala iz renesanse, tam nekje iz 15. stoletja, prvič pa naj bi se pod tem imenom uporabljala predvsem v Toskani in Umbriji, kjer so lovci po napornem dnevu v gozdu domov prinesli sveže ulovljeno meso. Pa naj so bili to zajci, fazani ali kakšne druge divje ptice.
Cacciatore
Sestavine:
4 piščančja stegna
1 večja čebula
2 stroka česna
200 g šampinjonov
10 češnjevih paradižnikov
1 konzerva pelatov (400 g)
1 žlica paradižnikove mezge
1,5 dl belega ali rdečega vina
80 g vloženih oljk
1 čajna žlička posušenega origana
1 čajna žlička posušenega timijana
1 čajna žlička posušenega rožmarina
1 pest svežega peteršilja
3 žlice oljčnega olja
2 lovorova lista
sol in poper po okusu
Priprava:
1 Piščančja stegna začinimo s soljo in poprom ter jih v večji ponvi popečemo na obeh straneh. Ko lepo porjavijo, jih prestavimo na krožnik.
2 V isti ponvi popražimo sesekljano čebulo, da postekleni, dodamo sesekljan česen in pražimo še približno dve minuti. Dodamo češnjeve paradižnike in gobe ter jih popražimo, da se zmehčajo. Prilijemo vino in kuhamo tri minute, da izhlapi alkohol. Dodamo še pelate, paradižnikovo mezgo, timijan, origano, rožmarin in lovor. Premešamo in počakamo, da vse skupaj zavre.
3 Piščančja stegna vrnemo v ponev, pokrijemo s pokrovko in kuhamo na nizkem ognju 35–40 minut, dokler ni meso mehko in se skoraj loči od kosti. Zadnjih deset minut posodo odkrijemo, dodamo oljke in kuhamo brez pokrovke, da se omaka zgosti. Končano jed posujemo s sveže sesekljanim peteršiljem, postrežemo pa v družbi polente, testenin ali pire krompirja.
Te so nato pripravili v enolončnici z osnovnimi sestavinami, ki jih je imela na voljo vsaka kmečka kuhinja: čebulo, česen, zelišča in vino. V poznejših različicah so divjačino nadomestili s piščančjim ali kunčjim mesom, jed pa se je prenesla tudi v mestna gospodinjstva. V obdobju, ko naj bi ta znamenita lovska specialiteta nastala, v Italiji sicer še ni bilo paradižnika, množičneje so ga začeli uporabljati šele od konca 17. stoletja, ko pa je prišel, so z njim začeli plemenititi skoraj vse takšne enolončnice. Danes je najbolj razširjena različica te jedi piščančji cacciatore (pollo alla cacciatora), pri kateri se piščančji kosi popečejo in nato počasi dušijo v omaki iz čebule, česna, paradižnika, gob, belega ali rdečega vina, ponekod tudi paprik, oljk in kaper, ter zelišč, kot so rožmarin, lovor, timijan in origano.
Zelenjavna juha / Foto: DZS
Kremna zelenjavna juha
Sestavine:
500 g mešane zelenjave (krompir, korenček, zelena, por, cvetača)
1 velika čebula
30 g masla
2 stroka česna
1 l zelenjavne jušne osnove
100 ml sladke smetane
sol in poper
svež peteršilj
Priprava:
Zelenjavo očistimo, operemo in narežemo na kose. V loncu srednje velikosti stopimo maslo in na njem prepražimo čebulo. Dodamo česen in narezano zelenjavo ter vse skupaj na hitro popražimo. Zalijemo z jušno osnovo, zapriseženi mesojedci jo lahko zamenjajo s kokošjo ali govejo, in kuhamo toliko časa, da je vsa zelenjava povsem mehka. Pretlačimo jo s paličnim mešalnikom, prilijemo sladko smetano, dodamo sesekljan peteršilj, sol in poper ter jo na majhnem ognju kuhamo še pet minut. Postrežemo s popečenimi kruhovimi kockami ali kakšno drugo zakuho po želji.
Razlika med cacciatorejem nekoč in danes je tudi v tem, da so v preteklosti v omako poskakale razrezane cele živali, danes pa jo največkrat pripravljajo le iz piščančjih kračic. Priprava poteka počasi, saj se meso duši toliko časa, da postane povsem mehko in prepojeno z omako. Tako kot pri večini tradicionalnih italijanskih jedi tudi pri cacciatoreju poznamo več regionalnih različic. V Toskani pogosto uporabljajo rdeče vino in veliko česna, na jugu v Kampanji dodajajo pasto iz oljk in kapre, na severu Italije pa je omaka običajno nežnejša ter vključuje belo vino in manj paradižnika.
Torrijas / Foto: iStock
Ocvrte kruhove »šnite«
Sestavine:
8 rezin starega kruha
300 ml mleka
1 vrečka vaniljevega sladkorja
2 jajci
olje za cvrtje
sladkor v prahu
Priprava:
Star kruh narežemo na približno centimeter in pol debele rezine in si pripravimo dva globoka krožnika. V enega vlijemo mleko, dodamo vaniljev sladkor in premešamo, da se sladkor raztopi. V drugega ubijemo jajca in jih dobro razžvrkljamo. Na štedilnik pristavimo ponev in v njej segrejemo olje ali maslo. Rezine kruha najprej namočimo v mleko, nato pa še v stepena jajca in jih popečemo do zlato rjave barve. Med peko jih obrnemo, da se lepo obarvajo in zapečejo na obeh straneh. Ocvrte rezine položimo na papirnate brisače, da se odcedi odvečna maščoba, postrežemo pa še vroče in jih po vrhu potresemo s sladkorjem v prahu.
Posebne inačice so razvili v ZDA, zlasti v New Yorku, kjer je bila močna italijanska skupnost, s tem, da v ameriškem cacciatoreju plava veliko več paradižnika kot v klenem italijanskem.
