Ko govorimo o dostopu, je takoj treba dodati, da je to pot, po kateri vozijo tudi široki tržaški mestni avtobusi, zato strahu, da bi se kje zalomilo, kljub strmi in mestoma ozki cesti pravzaprav ni. Pa tudi nagrada, parkirišče z nepozabnim razgledom na mogočen Tržaški zaliv, je dovolj privlačna. Ja, še preden se odločite za pojedino na simpatičnem vrtu ošterije (ne osterie, kot bi bilo po italijansko), se izkaže, da ime ceste, po kateri pridete k Ferlugi (Via della Bellavista), ni ravno naključno.
Če bi bil to političen članek, bi se verjetno vprašali, zakaj moramo med ladjami v zalivu še vedno občudovati razkošno rusko jadrnico, ki jo je evropska policija zasegla nekemu bogatemu Rusu, a naša naloga, da poskušamo opisati eno najboljših klasičnih gostiln, kar smo jih v zadnjem času obiskali, zahteva celo stran prostora. Naj takoj omenimo še nekaj: ko smo k Ferlugi poklicali za (nujno) rezervacijo, nas je gospodar, kasneje smo ugotovili, da mu je ime Dimitrij, nemudoma pozdravil po naše: dober dan, želite. Mimogrede, Ferlugo smo zasledili v vodniku italijanskega gibanja Slow Food, na Tržaškem ga uvrščajo na prva mesta.
Mesni in morski krožniki
Vseprisotni Dimitrij je tisto soboto v družbi zgolj še ene natakarice stregel kakim desetim mizam. In to razmeroma hitro, saj je jasno, da poskuša trmasti Slovenec kakšno mizo prodati tudi dvakrat. Kdo bi mu zameril, seveda pa lahko, če želite, jeste tudi počasi. Morda s police vzamete celo dobro knjigo, recimo Slovenske ljudske pesmi Zmage Kumer, Vodnik po Dunaju in jasno Prešernove Poezije, ki gredo k proseccu, s katerim smo začeli. Solidno peneče vino so pripeljali iz Trevisa, ni iz steklenice, ampak iz soda in temu primerno poceni. Pri hrani nas je šef takoj opozoril, naj predjedi vzamemo v polovičnih porcijah, ker sicer glavne jedi ne bomo zmogli, in ubogali smo ga.
Za polovičko narezka smo dali pičlih pet evrov in dobili izvrsten pršut, domači sir in velike kolobarje sosedove salame, kakopak v družbi svežega belega kruha. Pol porcije mešanih morskih specialitet medtem stane osem evrov, a je na krožniku res kaj videti. Takoj je očitno, da so specialitete, ki Ferlugo uvrščajo med najboljše, seveda morske. Na krožniku je dimljena mečarica, ki spominja na najboljši pršut, pomaga ji sladek bakala, tu je še nežna sipa v solati s paradižnikom, pa še sardele na šavor, mehke kot še nikoli. Mesni krožnik je bil okusen, morski pa neponovljiv.
Boletova vitovska in tržaške testenine
Z vinsko ponudbo pri Ferlugi ne blestijo, imajo omenjeni prosecco, odprta malvazija je iz Buj na Hrvaškem, refošk je od soseda Ferfolje. Naš dar za raziskovanje pa nas je zanesel v notranjost hladilnika ob šanku in našli smo vino, ki je spremenilo večer: aktualno tržaško vitovsko iz kleti Andreja Boleta.
Za pičlih 16 evrov, kolikor v ljubljanskih vinotekah zaračunajo za kozarec boljšega vina, smo pili sijajno kraško vino, ki se je izvrstno ujelo s testeninami, še enim vrhuncem naše večerje. Margherite so različica raviolov, ki jih napolnijo z brancinom in postrežejo v razmeroma gosti sirovi omaki s kozicami.
Strategija je enostavna, ko pomalicate raviole, vam ostane toliko omake, ki jo pomažete s kruhom, zato je skoraj zapovedano, da ne smete naročiti cele porcije. Mimogrede, cena sedem evrov je tako nizka, da nižje skoraj ne gre. No, če ne naročite polovične porcije neprekosljivega pastiča s šparglji, ki stane več kot prijaznih šest evrov.
Takole je videti pravi ljubljanski …
V Ljubljani ni lahko dobiti ljubljanskega zrezka. Drugače je v Italiji, kjer ga, klasičnega, vsaj tako so nam zatrdili, dobite pri Ferlugi. Za 13 evrov smo dobili eno največjih porcij mesa v zadnjem času. Dišeč, s filozofijo zdrave hrane skregan, a hkrati božanski ocvrti svinjski zrezek, radodarno napolnjen s pršutom in sirom. Bog ne daj, da bi namesto pršuta uporabili šunko, je navade nekaterih amaterskih kuharjev komentiral gospodar.
Jasno, pri glavnih jedeh je jedilnik najbolj obsežen, ponujajo celo milanski zrezek, ki stane zgolj devet evrov. Še več pa je morskih prebivalcev na najrazličnejše načine, mi smo se odločili za res soliden morski krožnik. Za 18 evrov se na njem družijo natančno zapečen file brancina, ražnjič s kozicami, zrezek mečarice v sezamu in nepretresljivi kalamari z žara. Za prilogo služi rezina popečene polente, mi pa smo ambiciozno naročili še kremasto špinačo in ocvrte krompirjeve kiflje, ki lahko nepripravljenega človeka dotolčejo.
Tiramisu in skutna torta
Tri sladice so imeli v ošteriji z razgledom. Tiramisu, kot je prav in kot ga mora imeti vsak lokal v njemu rodni Furlaniji, ter skutno torto.
Preskočili smo panakoto, bili skoraj navdušeni nad natančnim, zdaj že zgodovinskim receptom tiramisuja, pa skoraj malce razočarani ob skutni torti. Morda bi veljalo razmisliti, da bi že pri mizi ponudili žganice, ki jih sicer ponujajo ob koncu, pri klepetu ob plačevanju računov. Na voljo imajo vse, kar si izmislite, od pelinkovca do rute, od borovničk do grape. Nekaj seveda moramo pokusiti, je pa treba reči, da imajo določene finalne tekočine velike stopnje alkohola, kar pri ovinkih, ki peljejo proti avtocesti, šoferju ne more biti v pomoč.
