Na Opčine smo se odpravili tudi zato, da bi se končno zapeljali s skoraj muzejskim in rahlo okornim openskim tramvajem. V eno smer je šlo, nazaj smo si pomagali z neprimerljivo hitrejšim, že kar drvečim mestnim avtobusom. Potem smo se ustavili še v zelo popularnem baru Vatta, spili vsak kozarec vina in se okoli pol osmih posedli za mizo v eni od jedilnic pri Valerii. Mimogrede, Valeria je restavracija, kjer je treba mizo vedno rezervirati, tako je bilo tudi v našem primeru. Lokal je konec tedna dobro obiskan, pa naj gre za kosilo ali večerjo, ki si jo je omislil naš kvartet.
Še nekaj, Valeria 1904 ni lokal, kjer bi imeli kakšno posebno filozofijo, kot nam jo radi ponujajo v marsikateri moderni kuhinji. Kuhajo enostavno, sezonsko in pri sestavinah dejansko pazijo, da postrežejo najboljše in obenem po ugodnih cenah. Veliko nižjih kot nekaj kilometrov vzhodneje na slovenskem Krasu. Skratka, pri Valerii je bilo dobro in poceni – že od samega začetka, ko so ponudili klasičen pršut mangalice (18 evrov) z oljčnim namazom ali oljčno pašteto, če se sliši boljše. Na roko narezan masten pršut je imel za spremljavo na sosednjem krožniku tudi kuhano tržaško različico z domačo gorčico in malo naribanega hrena (14 evrov). Velikima porcijama mesnin, ki so se topile v ustih, so dodali kruhove bombice.
Karžlje je v Italiji dovoljeno nabirati in jesti, zato smo, ko so jih omenili, takoj naročili frtaljo z njimi (18 evrov). Frtalja na Opčinah ni podobna omleti, ampak jajca ostanejo skoraj tekoča, v vsakem primeru pa slastna. Košarice iz testa medtem napolnijo s porom, pinjolami in bučkino kremo ter spečejo, ta izvrstna predjed (12 evrov) lahko zadovolji tudi vegane, če je treba. Začetek štirih velikih in obilnih, nemajhnih predjedi je enostavno obetal. Je pa seveda zraven po svojih močeh pomagala tudi enostavna zelo popularna franciacorta Ca'del Bosco (55 evrov).
Po penečem lombardijskem standardu smo se z vinom vrnili na tržaške konce, kjer živi in dela lokalni vinski heroj Edi Kante. Njegov chardonnay z očitnim imenom Bora (burja) velja za najboljšega ob meji in tudi letnik 2016, ki so ga ponujali za nemajhnih 70 evrov, nikakor ni razočaral. Z nami se je družil naslednjo urico, ko so na mizo nosili še druge predjedi. Tudi orjaško in nasitno tržaško joto z zeljem, fižolom in krompirjem (10 evrov) ter domače rezance, ki jih opremijo z nepogrešljivimi jurčki (16 evrov).
Zanimivo, pri Valerii znajo v nasprotju s tipičnimi italijanskimi gostilnami skuhati govejo juho. Gre za variacijo, v kateri kot prikuha nastopijo zdrobovi žličniki, a se zdi, da si je v drugi fazi ob Bori zmago prislužila konkretna porcija njokov z božansko piščančjo omako (10 evrov). Pa se nam je že zdelo, da se s piščancem ne da narediti velike testeninske jedi …
Sledilo je rahlo razočaranje, morda edino tisti večer, pa vendar. Ljubljanski zrezek pripravljajo s svinjino, zato ga nismo naročili, a nas je po drugi strani prepričal biftek, ki stane za Slovenijo nepredstavljivih 22 evrov. Škoda, da ga postavijo na vroč kamen, kjer se še naprej peče, bolje bi bilo, da bi ga do želene stopnje obdelali v kuhinji, tako pa je naš srednje pečeni biftek sčasoma postal prepečen.
Še eno res veliko presenečenje je bil Lupinčev teran, na italijanski strani je bolj mehak kot na naši, ki prijetno pospremi mesnine. Tudi mehka, počasi pečena svinjska rebrca (18 evrov), ki jih podložijo z grškim tzatzikijem oziroma kumarami v jogurtu. Lupinčev dišeči teran je šel tudi k hrustljavo pečenemu piščancu z rožmarinom, medtem ko so štiri kose enostavno ocvrtega piščanca, podobno kot jih ob nedeljah cvrejo po Sloveniji, opremili s tatarsko omako in majonezo s paradižnikom. Velike porcije piščanca v obeh oblikah stanejo 16 evrov, treba pa je vedeti, da se priloge naročajo posebej. Mi smo bili v tej fazi že vse prej kot lačni, zato smo mesu dodali le porcijo dušene cikorije.
Pri jedeh, ki sodelujejo na jedilnem listu restavracije na Opčinah, ni velikih vplivov tujine ali celo kakšne eksotike, zato smo se kar malce začudili, da so k sladicam ponujali predvsem vina, ki nimajo zveze ne s Krasom ne z Brdi oziroma Colliem. Passito Ben Rye s Sicilije je spremljal sladko angleško vaniljevo kremo z zdrobljenimi amareti, velik pistacijev semifredo in osvežujoč sorbet z malino.
Za slovo ne ponudijo posebnih bombončkov, ampak zagotovijo še kak kozarec na račun hiše. Nepopustljiv je tropinovec Most, veliko prijaznejši je tržaški »pelinkovac«.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
