A je sicer velika kmetija veliko starejša od moderne sosednje vinske kleti. V ekipi, ki je v soboto za kosilo kuhala in stregla gostom, sta bila zgolj kuharica in njen mož natakar, človek, ki rad prisede k mizi, razdre kakšno šalo ali dostavi kakšno modrost. O cenah in karticah se v Gonjačah ne razpravlja. Pet ali šest jedi, kakor pač štejete, ki jih določijo vsak dan znova v kuhinji, je pripravljenih in 14 evrov na osebo, zraven so vračunane še steklenica radenske, steklenica rdeče mešanice merlota in kaberneta ter steklenica belih sort. Gospodar Božidar, ki v času delovanja kuhinje, ob petkih, sobotah in nedeljah, postane dežurni natakar, bolj svetuje belo, ki menda ne udari takoj v glavo. Rdeče, tako je povedal, je že kar nevarno. In tukaj mu gre verjeti, pot do Gonjač in nazaj v bolj urbane dele Goriških brd je hudo ovinkasta. Še nekaj, pri Bizjaku ob toplem vremenu lahko jeste na vrtu pod brajdami, kjer so se v našem času še gugali grozdi vijolične amerikanke.
Najboljša bučkina juha
Pod trtami je sedelo še nekaj ljudstva, razen nas so bili vsi iz Italije, drugače pa so bili med domačini v glavni vlogi mlada psica, mladoletna bernska planšarka, starejša rdečkasta mačka in skoraj gotovo njen potomec, lepotec, blondinec, pardon, blondinček, ki še nima imena in se silno rad fotografira, kot lahko vidite na pričujoči fotografiji. A ga ne prodajo. Ga ni denarja … Gospodar in kuharica se sporazumevata z žvižganjem, ki Božidarja mestoma dvigne s klopi, kjer tako rad klepeta z gosti, in hitro skoči do kuhinje, iz katere najprej prinese dišečo sušeno vratovino na koruznem kruhu s feferoni. In seveda vso pijačo. Kaj sledi? Nič, še enkrat prinese vratovino. In namigne, da bi on začel s kakšnim šnopčkom,. Morda, a bolj proti koncu, smo bili preudarni. Naša naslednja jed je bila bučkina juha. Gre za izjemno zanimivo predstavnico svoje vrste - vseh začimb, ki bogatijo gosto zelenkasto rumeno juho, nismo prepoznali in to gotovo ni namen, a recept je tako dodelan, da bi ga lahko prodajali. Je bilo pa bučkine juhe v skledi kaka dva ali tri krožnike na osebo, kar nas je potešilo.
Tretja jed ali prva glavna, če hočete, je bil svinjski zrezek v vinski omaki. Mora biti vino, drugače je brez veze, nas je hotel prepričati gospodar, kar malce ponosen na povezanost domače kapljice in mehkega kosa svinjine. Kuharica se ni povsem strinjala z natakarsko službo, saj je meso bogato povezala s kaponato (jajčevci, oljčno olje, paradižnikova omaka, zelena...), bučkami s slanino in običajnim praženim krompirjem. Simpatična, ne pretežka jed. Je pa pri njej seveda povsem razumljivo sodelovala hišna rdeča zvrst z merlotom v glavni vlogi. In če že moramo izbirati, rdeča zvrst je pustila boljši vtis kot bela, je pa res, da drugega vina niti niso imeli. Čeprav je gospod Božidar z najvišje točke v Brdih rad pokazal v dolino. Jutri se začne delo v vinogradih, tole tam dol, to je vse naše, dela ne bo malo. Menda je letina dobra, to si velja zapomniti za naslednja leta, ko bomo naročevali zlato in rdečo kapljico letnika 2025.
Ocvrt piščanec s solato
Pri Bizjakovih sta glavni jedi dve. Druga je bila ob našem obisku pohana piška, opremljena s paradižnikom in zeleno solato. Brez kompliciranja, a zelo okusno, žvižgajoča kuharica v najcenejšem briškem gostišču nedvomno zna s hrano. In tudi zato je bil piščanec mehak ter skorja hrustljava in ravno takšnega okusa, kot je prav, pa čeprav je cena jedi nekaj krat nižja, kot drugod na Primorskem ali v najdražjih mestih Evrope, kamor gre seveda šteti predvsem Bled, Ljubljano in Kranjsko goro. Po drugi strani pa je kosilo z razgledom v Gonjačah nekaj, kar naši vseprisotni turistični delavci še niso uspeli odtujiti narodu. Čeprav se zelo trudijo. Konec koncev je pri nas vse več hotelov, ki ponujajo sobe po 1000 evrov na noč. V Gonjačah je soba le 25 evrov na noč, in tudi to je za trenutno prevladujoče standarde izredno poceni.
Morate poskusiti, pod kakšno brajdo sedite, je iz hiše prihitel gospodar Božidar z opranim grozdjem. Rdeče debele in sladke jagode niso za vino, jih imajo pa radi otroci in ko dozorijo, jih vedno nekaj prinesejo k mizi. Grozdja je v trenutku zmanjkalo, a je sledilo še nekaj drugih posladkov, recimo breskova pita, pa sadna solata z breskvijo in smetano, za konec pa tudi palačinka s hruškovo marmelado. Porcije sladic niso velike, a se po takšnem kosilu, z dvema glavnima jedema, vsekakor ne gre pritoževati. Še posebej potem, ko ponudijo žganje. Domače, ne premočno, so nas prepričevali, pa vendar se nam je zdelo, da tropinovec ni med najbolj šibkimi.
