Ko govorimo o Grediču, ne moremo mimo izjemne vinske kleti, ki so jo nekoč zelo radi pokazali in se z njo postavljali, potem so jo še raje zapirali pred javnostjo. V času našega obiska je v njej sedela manjša družbica, po večerji so jo pokazali nekaterim uglednejšim gostom, med katere pa naše omizje ni bilo izbrano. Škoda, ko vidimo dobro založeno vinsko klet, običajno tudi kaj kupimo. Tokrat smo pili samo pri mizi ene najlepše urejenih restavracij, ki ima, še posebej ob lepem vremenu, tudi enega lepših razgledov pri nas.
Če že nismo šli v klet, naj vsaj omenimo, kakšna je bila vinska karta. Obsežna, ni dvoma, največ je, razumljivo, vin sosednjih kleti, Marjan Simčič, Edi Simčič, Movia in Dolfo, čigar vina v praktično vseh fazah ponudijo na kozarec. Na karti je še nekaj drugih Bricev, nekaj zamejcev in Italije, manj Francozov in Združenih držav. Nekaj je tudi vin, ki gredo v tisoče evrov, manjka pa, kdo ve zakaj, bližnja Klet Brda. Ob vsem tem velja omeniti, da so mnoge steklenice na vinski karti precej oddaljenih letnikov in spraševali smo se, ali niso nemara ostale iz časov prejšnjih lastnikov, novih pa niso nabavljali.
Začeli smo s solidnima peninama Emerana Reye in Karola Simčiča za konkretnih osem oziroma sedem evrov na kozarec, si izbrali meni s petimi jedmi za 69 evrov (osem jedi je 105 evrov), nato pa večino večerje pili sauvignon Kozana iz kleti Edi Simčič za umirjenih 58 evrov.
Pozdrav iz kuhinje v Grediču jemljejo tako resno, da ga štejejo k večerji, čeprav se to zdi malce pretirano. Naj si dovolimo komentar: če kuhinja pozdravi s kruhom in maslom, ne bi bilo slabo, če bi bil kruh mehak ali vsaj toliko svež, da bi zdržal do konca prve jedi. Tako beli in črni kruh kot grisini so bili namreč že precej utrujeni. Zraven naj bi uživali ob maslu s sušenim paradižnikom, žepnem namazu iz dimljene skute in še ob grižljaju ribjega namaza, ki ga slikovito skrijejo v mini ribice iz krhkega testa.
Kruh naj bi torej ostal še za spremljavo manjšemu in hudo generičnemu govejemu tatarcu z drobnjakovo majonezo, zeliščnim maslom in vloženo rdečo čebulo. V istem, torej prvem hodu je na drugi strani prispel karpačo iz rdečih gamberov z agrumi, solnim cvetom in oljčnim oljem, a nam tudi tega kljub vsem dodatkom ni uspelo razglasiti za veliko jed.
Malce bolj je ugajala bogata, gosta in konec koncev kar nasitna krompirjeva juha ali velutata, kot ji pravijo. Nalijejo jo na kefirjevo peno in ji dodajo profiterol, polnjen s čemažem. Toda v času, ko narava ponuja toliko sveže zelenjave, je nerazumljivo, da se je kuhinja odločila za krompirjevo juho. Res pa je, da se je pri vseh jedeh zdelo, kot da so jih zasnovali karseda »brezčasno«, da jim jih ni treba spreminjati glede na letni čas. No, ja.
Sledili so ravno prav čvrsti krompirjevi njoki z neizrazito kombinacijo bučkine kreme, albuminske skute in prahu iz bučnega olja, ravioli, polnjeni z burrato, pa so nastopali v kremi iz izrazito močnega ovčjega sira, ki je preglasil celo tartufe.
Ob glavni jedi smo si zaželeli kozarec rdečega, ponudili so Dolfa, nam pa se je zdel celo primernejši Ščurek s svojo rdečo Staro brajdo. Bogato vino se je povezalo s telečjim filejem na, kdo ve zakaj, svinjski redukciji, priloge pa so bile razen popečene bučke znova brez stika z letnim časom: pire gomoljne zelene, glazirano korenje in štrukelj z rdečim zeljem.
Praviloma se zaradi majhnih porcij ne pritožujemo, človek se v restavracije, kakršna je v Grediču, ne pride basat s hrano. Drži, a meje obstajajo in še vedno velja, vsaj v kulinarično razvitih Italiji in Franciji, da morajo gostje iz restavracije oditi siti. Porcije so bile enostavne, majhne, celo premajhne in to se tudi pri sladicah ni spremenilo. Kepica sivkinega sorbeta je bila na kozjem jogurtu z limoninim gelom, podloženim z drobljencem, bolj klasičen in mnogo bolj všečen je bil marelični sorbet v kozarcu.
