Restavracija Tabor v Podbrezjah ima dolgo tradicijo, zamenjale so se že tudi ekipe, mi smo bili dolgo tega pri mojstru, ki se je tja preselil iz nekoč zelo prestižne, a večkrat zelo prazne preddvorske Vile Belle in se je, tudi to vemo, že davno odselil. Ekipa se je torej menjavala, a vedeli smo, da kljub gorenjskemu naslovu in goram v bližnji okolici prihajamo v kraj, kjer so že tradicionalno doma jadranske jedi. Če tam jeste poleti, je nujno, da si zagotovite mizo na vrtu oziroma na terasi v zelenju, kjer je neprimerno prijetneje kot v jedilnici.
Gremo k stvari. Za tiste, ki ljubijo meso, tudi kadar to ni nujno, so imeli v času našega obiska Cigojev vipavski pršut in gosja jetra, »celinski« so bili tudi fuži s tartufi. Na kozarec so v začetku ponujali Medotovi penini, peneč vipavski zelen in osvežilen, a ne presuh languedoški cremant Gerard Bertrand (pet evrov za kozarec). Ob tem začnejo oziroma pozdravijo, kdo ve zakaj, s piščančjo pašteto v konzervi za sardine, zraven prispeta oljčno olje Monterosso in odličen hišni kruh.
In če pozdravček ni ravno za ribam naklonjene, je nadaljevanje bolj prilagojeno splošnemu slogu Tabora: morski tris tvorijo malo večji grižljaj slanih inčunov, namaz iz škarpene in velika žlica hobotnice v solati, na krožniku sodelujejo še paradižnik, kapre, vseprisotni grahovi poganjki in limona. Žepna jed nepretresljivih vonjev in okusov za velikih 16 evrov. Na drugi strani je bilo le nekaj več karpača iz zorjenega brancina (18 evrov). Predelano ribo podprejo z aiolijem, redkvicami, črnim sezamom in algami. In če primerjamo s klasičnim brancinovim karpačem, izgubi riba pri zorenju nekaj svežine, postane pa podobna bolj nekoč zelo popularni dimljeni mečarici.
Nadaljevali smo z enostavno, a učinkovito škampovo juho na eni strani (osem evrov) in tigrastimi kozicami s čilijem, česnom, paradižnikom in oljčnim oljem na drugi strani. V škampovi juhi ni kompliciranja, bila je celo bistrejša, kot smo pričakovali, mehkega škampovega mesa pa je bilo veliko. Morda bi veljalo dodati kakšno ostrejšo začimbico, kot to storijo v primeru tigrastih kozic (22 evrov), verjetno najzanimivejše jedi naše zgodnje večerje. Izjemna pikantna omaka je iz klasične mediteranske jedi naredila pravo malo mojstrovino.
Prav tako so se prilegle v hiši narejene testenine, rezanci s škampi (20 evrov), osveženi z bučkami. Še to, na vinski karti je kar nekaj vin, predvsem malvazij, ki naj bi jedca skupaj z morsko hrano preselila v Mediteran, naše omizje pa se je zadovoljilo z briškim tokajem Dolan iz kleti Iaquin za 38 evrov.
Iaquinovo vino je vztrajalo do konca, do glavnih jedi, kjer je ponudba najbolj temeljita, predvsem pri velikih ribah. Mi pa smo želeli vseeno pokusiti jadranske lignje (21 evrov), tiste, ki jih na Jadranu v glavnem ni mogoče dobiti, ker se bolj splača prodajati tiste iz velikih oceanov. Jadranski velikani pri Taboru so izjemno natančno pečeni, še natančneje, a enostavno začinjeni ter pospremljeni s klasično blitvo in krompirjem. File zorjenega gofa z zelenjavo (imeli so tudi brancina) proti lignjem ni imel možnosti, koža bi lahko bila bolj hrustljava, še najbolj pa nas je na krožniku zmotila velika siva gmota cvetačnega pireja, ki je imela skoraj gotovo samo eno nalogo, da se bolj najemo. Gof nas je stal 28 evrov, znano je, da ribe niso poceni.
Našteli so štiri sladice in glede na vreme ter vročino, ki je tistega dne pustošila tudi po Gorenjskem, se nam je zdel solidna rešitev gost limonin sorbet s penino in vodko. Še bolj sladka in sezonska je bila figa, kuhana v rdečem vinu, ki jo postrežejo s feto, oljem bazilike in drobljencem. V finalu dostavijo še kvartet spoliranih pralinejev zanimivih mešanih okusov.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
