Ustavili smo se v gostilni na poti, ki pelje od Novega mesta prek Straže v Dolenjske Toplice. Še zadnje sonce je grelo in penino, Slapšakov ŽČ, smo popili na terasi, ki je z gostimi drevesi ločena od ceste. ŽČ je gotovo Slapšakova najboljša penina, je bil nepopustljiv vseprisotni gospodar in natakar ter nas prepričal, da bo čez pol ure sonce že utrujeno in da se je bolje usesti k mizi v toplo jedilnico. Bomo, še prej pa pokažite smreko, po kateri ste dobili ime, smo zaprosili. Dreves je tukaj veliko, smreko pa so podrli pred vsaj 70 leti, če ne še prej, smo izvedeli.
Pod smrekco na prvi pogled ni kakšna ugledna gostilna, še posebno če jo primerjamo z bližnjima Vovkom in Finkom, ki trenutno veljata za takšni, ki lahko tekmujeta z najboljšimi pri nas. No, domačini, ki imajo radi dobro hrano, vam bodo po tihem izdali, da boljših rib kot Pod smrekco ni dobiti niti na Jadranu. Kar pravzaprav ni težko, če se spomnimo dopustov na Hrvaškem.
Gostilna Pod smrekco, če odmislimo notranjo opremo, je podobna koprski Salicornii. Pri receptih je nekaj manj kreativnih zamisli, po drugi strani pa je pri samih sestavinah več možnosti. Tudi nekoliko cenejši se zdijo, a je jasno, da prave jadranske ribe niso poceni niti na Dolenjskem. In od kod pridejo tako prestižne delicije? Oče ima na Pašmanu dve barki, drugače pa je žena z Brača, dol imamo tudi nekaj oljk, je bil informativen šef in po penini natočil pitno, ne pretežko Colnarjevo belo zvrst collis, da smo vsaj z vini še nekaj časa ostali na domačem terenu.
Začetek z morskimi predjedmi je kot tornado odpihnil vse dvome. Sladki bakalar in pašteta iz sardin, ki sta se rimala z mehkim kruhom, tartar tune s pistacijo in hobotnica v solati, blaga, kot se le da, brez pretiravanja s kisom. Vsem jedem se seveda poda hišno dalmatinsko oljčno olje, ki ga točijo kar iz velikega soda.
Velikemu dela omizja so najbolj ugajali nenavadno učinkoviti, sladko-kisli inčuni z malo rdeče čebule in limone, ki so napovedali konkretnejše jedi. Še preden smo se spet potopili v jadranske globine, smo izvedeli, kateri so trenutno najboljši v deželi cvička, in ugotovili, da imajo letos polno klet Cvelbarjevega cvička. Po krajši degustaciji smo se strinjali, da sploh ni slab in – to se bo sicer slišalo poceni – povsem znosno se je spoprijel s tatakijem tune, največjim in najboljšim, najčistejšim in najenostavnejšim, ki smo jih pokusili v zadnjem času.
Če je bil tataki kot kakšen fin biftek, zunaj pečen, notri rožnat in topeč se v ustih, so bili najboljši svoje vrste tudi jadranski lignji. Če vas ne prepričajo s svojim gigantskim obsegom, naj povemo, da so bili hkrati sijajno zapečeni in ne trdi, kot se včasih pripeti, ampak mehki, tudi brez velikih avtorskih posegov, če ne štejemo Sanctumovega chardonnayja, ki se nam je pridružil in se srečal še z lički grdobine v spremstvu praženih lisičk, melancanov in čebule. Mala, žepna specialiteta, ki jo velja pokusiti vsakič, ko v kuhinjo pridejo take surovine.
Po vsem tem smo pojedli še nekaj – glavna jed je bila zobatec, pečen na dva načina, najprej na gradeli in nato v pečici, kar je menda skrivnost kuhinje. Nič več. Velika, res sijajno pečena in nič izsušena riba je predstavljala zadnji del naše večerje, spremljala jo je blitva s krompirjem pa tudi Marofov beli križ, lepa zvrst modre frankinje in zweigelta. Ko smo že odpenjali pasove, pa smo izvedeli, da imajo ravno Pod smrekco tudi najboljši jabolčni zavitek. Vsak polovičko smo zmogli in morda ni najboljši v Sloveniji, je pa gotovo med prvoligaši.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
