Italijanskih gostiln pa tudi na splošno italijanske kuhinje v Sloveniji pravzaprav ne štejemo med mednarodno gostinsko ponudbo. Verjetno tudi zato, ker je tudi naša primorska kuhinja velikokrat podobna italijanski in obratno, morda je furlanska kuhinja pravzaprav malce podobna naši primorski kuhinji. Skratka, da Mauri ni nekakšna eksotična gostilna, ki se pohvali z najboljšimi gjozami, sušijem, sašimijem ali bog ne daj kimčijem, saj v podnaslovu ne dovolijo velikih dvomov: tipica cucina italiana. Tipična italijanska kuhinja pa pri njih pomeni hladne mesnine, nekaj sirov, testenine, resen kos mesa pa tudi tiramisu. In vse to smo pokusili v atriju nove majhne gostilne ob Trubarjevi.
Naj kar takoj povemo, da se bodo morali z vinsko karto začeti bolj resno ukvarjati. Nekaj Mavričeve briške kapljice in nedoločljivo število še nekaterih drugih, bojda naravnih vin, napisanih na tabli, ne more biti rešitev, še posebej ne pri hrani, ki je zrasla z vinom. Morali bi začeti recimo s franciacorto, pa se je hitro videlo, da je edina prava možnost, da večerjo pospremimo z Mavričevo selekcijo chardonnayja. Solidno vino, ki se lahko pomeri z marsikaterim chardonnayjem, a težav z vini to ne bo rešilo. Je pa pomagalo, da smo lažje prebavili prve jedi.
Pri Mauriju imajo slasten narezek za 12 evrov. Spretno so se izognili predragim pršutom in šunkam ter narezali pošteno porcijo klasične mortadele, ostre pikantne salame, suhe, menda kalabrijske salame in mesnate pancete. V spremstvu sta bila sir s čilijem in sladka, res sladka pomarančna mostarda, ki jo je enostavno treba pokusiti s sirom ali kar s kruhom. Če je bilo narezka razmeroma veliko, je bilo bistveno manj tatarskega bifteka s črnimi tartufi in paradižnikom (13 evrov). Ga pa natrgajo, ne meljejo v pašteto, in postrežejo na popečenem kruhu, kar seveda povsem spremeni koncept. Njegov tunin soimenjak nima takšne podlage, je pa okrepljen z avokadom in ikrami postrvi.
Pri testeninah so imeli pet možnosti, bolonjski oziroma samo ragu, kot rečejo v Bologni, ni šel na rezance, ampak na špagete. V ponudbi je še nekaj klasik, denimo karbonara, zunaj menija pa so ponudili pacchere alla Norma in nismo se mogli upreti. Popolno skuhani paccheri z jajčevci, paradižnikom in nastrgano rikoto so bili sijajni, v prid pa jim govorijo tudi cene. Testenine pri Mauriju namreč stanejo med 10 in 13 evri, kar je za naše največje turistično mesto pravzaprav zelo poceni.
Ob tem nam ni dalo miru nekaj, kar smo slišali med naštevanjem predjedi – olive all'ascolana, specialiteta iz mesta Ascoli v Markah v osrednji Italiji, kjer olive napolnijo z mesom in ocvrejo. Prigrizek, ki bi ga jedli tudi ob televiziji, smo si tokrat privoščili ob glavni jedi. Na Trubarjevi v tej kategoriji ponujajo le dve jedi, tunino in govejo taljato, mi smo tisti večer jedli meso. Lepo pečeno mehko govedino položijo čez rukolo in češnjeve paradižnike treh barv, potresejo s parmezanom in pokapljajo z balzamičnim kisom. Okusna jed, predvsem pa spet ugodna cena – marsikje po Sloveniji bi šla prek 30 evrov, v atriju na Trubarjevi stane 19 evrov.
Pri sladicah, se zdi, so pri Mauriju najtanjši. Tiramisu, ki ga pripravljajo po svojem receptu, ni bil po našem okusu, maskarpone je bil preprosto premalo kremast, morda bi morali pokusiti skutno torto.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
