Morda sobota, ko smo se ustavili na Goričkem, ni bila najbolj pravi čas za obisk gostilne. V Jelenovem hramu v Bodoncih so imeli ne eno, ampak več organiziranih praznovanj, ki so območje velike kmetije gotovo obarvala v drugačnih barvah kot sicer. Gostilna s pripadajočo kmetijo se je spremenila v prostor, kjer je ob glasnih zvokih Slakove harmonike goste zabavala tudi dalmatinska muzika. Od Henčkov do Novih fosilov in nazaj.
Je pa treba reči, čeprav nam tega ni uspelo povsem preveriti, da se za to, ali bodo kosila strežena ali samopostrežna, odločijo glede na dogajanje, se pravi glede na različne proslave, v vsakem primeru so ob nedeljah samopostrežna in očitno je bilo tako tudi na našo praznično soboto. V principu to pomeni tudi, da imajo na delu le dva natakarja, če bi sami stregli, bi jih potrebovali nekaj več. Ob tem niso komplicirali z jedilnim listom, ampak so v veliki jedilnici v velikih kotlih preprosto razstavili jedi in na steber napisali, kaj so gostom skuhali. Na voljo je bilo veliko hrane za res majhen denar.
Prekmurski obrat hitre prehrane
Lačna usta bodo v Bodoncih za vse možne jedi porabila 16 evrov, za ta denar je na voljo kakšnih deset solat, deset, morda dvanajst preprostih glavnih jedi, pol ducata prilog in kakih pet ali šest sladic.
Manj gneče je pri vinih, na svojem mestu je neproblematičen gerlinčan, ki ga je brez dvoma treba piti ob veliki pomoči mineralne vode iz bližnjega Petanjskega vrelca. Zaradi popolne racionalizacije, ki jo zelo opazno gojijo na kmetiji, je jasno, da publika, ki v jedilnicah in na prostem slavi svoje praznike, bolj kot po vinu posega po preprostih znamkah piva. Še o eni preprosti stvari je treba spregovoriti. Večina gostov sedi na preprostih klopeh, miz je le nekaj, a so verjetno bolj namenjene lokalni publiki, ki v Jelenov hram pride na omenjeni prekmurski špricar. Škoda je tudi, da na našo soboto niso stregli nobenih prekmurskih hladnih predjedi (drugače imajo menda zbir z lokalno šunko), pa tudi na splošno je bila ponudba bolj osrednjeslovenska kot domača.
Goveja in gobova juha
Mora biti pa oseba, ki se odloči natočiti juho in jo v skledi odnesti na svojo mizo, kar stabilna, že majhen stik s katerim od mnogih gostov lahko poskrbi za katastrofo. Naš trio večjih težav ni imel, treba nas je pohvaliti, lahko bi rekli, da smo bili spretni kot košute, ki so se v senci skrivale za ogradami Jelenovega hrama. O juhah govorimo.
Imeli so dve, kremno gobovo, ki bi ji lahko privoščili še kakšno dodatno gobico, in bogatejšo govejo, ki je med tankimi rezanci skrivala tudi kak košček mesa. Da bi se gostje še bolj nasitili, so bile ob juhah na voljo še zlate kroglice, kot smo nekoč rekli suhim okroglim kruhovim krutonom, ki so se počasi napili vroče juhe in povečali prostornino v krožniku.
Zanimivo, predvsem pa nasitno in če se vam zdi premalo, si lahko juhe, ki na žalost nimajo nobene posebne lokalne note, v skledo nalijete vsaj še enkrat. Kar velja tudi za glavne jedi, ki smo si jih postregli nekaj minut kasneje.
Od jelenčka do prašička in nazaj
Po eni strani je način strežbe glavnih jedi iz kotlov v glavni jedilnici zapleten in zahteva celega, celo malce športnega človeka, po drugi strani pa v Jelenovem hramu lahko pokusite vse jedi, če ste pravi človek za takšne posege, saj so porcije neomejene.
V glavni vlogi je brez dvoma jelen v gosti omaki. Prva zvezda kosila, ki jo velja pokusiti skupaj s krompirjevimi žganci, je ena redkih lokalnih jedi – dödöli. Pokusili smo tudi druge jedi. Recimo prašičkov file, v omaki in ocvrtega. Še malce bolj enostavna jed so kaneloni, ki jih polnijo s sirom in šunko, imajo tudi perutničke, ocvrejo kak kos piščanca pa tudi lignje, konec koncev so otroci pomemben del populacije, ki malica in si seveda ogleduje mini živalski vrt. Kaj vzeti in kako kombinirati s prilogami, je prepuščeno gostu, imajo ocvrti in pečeni krompir, nekaj zelenjave, riž in ob divjačini že omenjene dödöle. Jedi so korektno pripravljene, bi si pa želeli več sezonskosti, sploh v solatnem baru, kjer bi lahko rdeča pesa in francoska solata počakali na zimske čase.
Bananin tiramisu in retaši
Kot rečeno, pri Jelenovem hramu lahko jeste, kolikor hočete in dokler lahko, cena je vedno enaka. In to velja tudi pri sladicah, v hladilnikih jih je pol ducata, škoda, da niso vse narezane na porcije, saj ni povsem dobro, da neuka sladkosneda publika sama reže torte in tiramisuje.
Najbolj sta nam ugajala sirov in jabolčni retaš, le malo manj profiterol, ki je spominjal na princeskine krofe – ali pa je bilo obratno in so princeske spominjale na profiterole. Tisto, kar je bilo sprva videti kot tiramisu, pa se je izkazalo za kremo z bananami. Nasitno in zelo sladko.
Po kosilu smo se kar sesedli nazaj v stole. Za trenutek. Naslednje dejanje je bilo ogledovanje živalskega sveta za ogrado. Ampak za to je treba biti poseben človek, naša neprevidna ekipa bi skoraj izpustila mladega oslička v naravo.
