Gostišče Pri Zalogarju sprva celo malce spominja na velike gostinske obrate, ki so praktično v vsaki večji slovenski vasi in navadno ne pomenijo nič dobrega. V Dolenji vasi je vsekakor drugače. Še posebej poleti, ko strežejo na vrtu, kjer so postavili leseno hiško, ki s pripadajočim kuharsko-kuhinjskim pohištvom tvori zanimivo zgradbico, iz katere strežejo predvsem enostavnejše stvari, za pravo hrano še vedno uporabljajo kuhinjo v sosednji zidani hiši. Kar verjetno pomeni kar nekaj korakov več za »ta mlado« in lastnika gostilne, tasta, če smo prav razumeli sorodstveno razmerje tistega vročega sončnega sobotnega popoldneva, ko se je gneča od kosil že malce polegla, tisti, ki večerjajo, pa še niso zasedli simpatične lesene terase. V senci je bilo prijetno, nekje daleč, a še v vidnem polju so se pripravljali na konjske dirke, naše omizje pa se je lotilo penine. Na kozarec odprejo tisto z Zlatega griča ali Pinteričevo Chander z Bizeljskega. Osvežilen začetek, ki je obetal, pa tudi sicer imajo pri Zalogarju ne obsežno, a zanimivo ponudbo vin na kozarec, med katerimi sta Gaubejev zeleni silvanec in zelo piten renski rizling.
Duet paštet
Pa da ne bi takoj hvalili alkohola – v hiši imajo tudi čaj iz bezgovih jagod ali naravni sok iz jabolk in hrušk iz neškropljenega sadja. Nekje vmes je tudi svetlo ali temno Kranjsko pivo. A prava lekcija domače hrane sta bili pašteti, hišna je telečja, gostujoča Žunrova je svinjska, zraven gresta kruh in mehko naribano maslo.
Katera pašteta je boljša? Težko je reči, razlike so majhne, morda bi se, če bi še enkrat naročali, odločili za domačo. Tako pa smo pozobali še krožnik lokalnih mesnin in sirov. Prevladujejo Žunrove salame, zraven je enostavna zaseka, poltrdi sir je iz Kališ, mehki, podoben brieju, je Bogatajev, spremljava pa poletno pisana in učinkovita: paprika, redkev, kumare, solata in olive, ki bi jih na Gorenjskem zlahka pogrešali. Hladne predjedi so po kakšnih šest ali sedem evrov.
Nežkina juha za vsak letni čas
Pri toplih predjedeh, kamor ob jurčkih na žaru, pečenem mladem siru s slanino in »pijanih« jetrcih brez dvoma sodijo tudi juhe, že v samem začetku ni bilo nobenega dvoma: pokusiti moramo Nežkino juho. Kuharica, ki ji je nadela ime, jo skuha glede na sezonske sestavine, mi smo še ujeli gosto čemaževo juho s kosi špargljev in genialnimi drobnjakovimi štrukeljčki. Toplo priporočamo, čeprav je povsem mogoče, da bo Nežkina juha že pri naslednjem obisku druga, ne nazadnje prihajajo bučke in buče.
Ob tako zanimivi zelenjavni juhi je kar malo zbledela sicer klasična, a solidna goveja juha z rezanci in konkretnim odmerkom korenja. Mimogrede, juhe so po štiri ali pet evrov, vedno pa imajo poleg omenjenih tudi gobovo.
Srna v omaki in svaljki z drobtinami
Pri toplih in pri glavnih jedeh imajo pri Zalogarju veliko možnosti, ob bolj ali manj običajnih zrezkih ter prestižnejših govedini in teletini tudi nekaj preveč skomercializiranih. A med odločitve, ki ne dosegajo 20 evrov in ki jih gotovo ne boste obžalovali, gre gotovo srna po kmečko – lahko bi bil golaž, a so kosi mesa večji, omaka pa gostejša in kar kliče po tem, da jo pomažete z izjemnimi krompirjevimi svaljki z drobtinami. Vse to za manj kot 15 evrov.
Še kak evro ali dva cenejša in še malce mehkejša je bila telečja pečenka. Tradicionalno meso odrežejo od krače in ga postrežejo v spremstvu, kaj pa drugega, praženega krompirja. Obenem lahko med mnogimi možnostmi na kozarec ponudijo kozarec enostavnega Zanutovega briškega merlota. Mimogrede, ko smo ravno pri alkoholu, v hiši imajo tudi nekaj sob, cena nočitve je 110 evrov za dve osebi, ki jima pripada tudi zajtrk.
Čokoladna torta in češnjevec s češnjo za na pot
Pri Zalogarju gre za kompletno gostilno, če lahko temu tako rečemo, kar pomeni, da ne popuščajo niti pri sladicah. Velikodušno odrezan kos prave čokoladne torte smo opazili že, ko smo prihajali na teraso, za kasato oziroma sladoledno rulado z vročimi višnjami smo se odločili po temeljitem premisleku in v obeh primerih zadeli v črno. Naj omenimo, da ne gre za nikakršno kompliciranje, ampak za enostavne, a učinkovite sladke recepte brez filozofiranja.
Sladice so pri Zalogarju samo sladice, pa naj gre za štruklje, skutno torto ali sladolede. In nič drugače ni ob koncu, ko je na voljo na desetine različnih žganic, domačih, Priorjevih ali Daninih. Pokusili smo zelo močan češnjevec s češnjo za povrh.
