Kar malce težko je zbrati vse vtise ob obisku Gostilnice Orle na škofljiški strani Golovca. Predvsem lahko takoj rečemo, da velika lesena zgradba, ki je zrasla na vrhu hriba, ni gostilnica, še manj brunarica, kot smo zmotno pričakovali. Če kaj, potem so Orle gostilna z razglednim stolpom in živalskim vrtom v naravi.
Na Orlah je mogoče celo prespati, za glavno stavbo pa ob novem, robustnem lesenem razglednem stolpu še nekaj gradijo in kdo ve, kaj bo še nastalo. Še pred nekaj leti na Golovcu ne bi pričakovali takšnega objekta, a očitno je v naših krajih treba biti dovolj vztrajen in potem je mogoče postaviti, zgraditi ali vsaj prenoviti kar koli.
Gostilnica Orle ni gostilnica, ampak orjaški objekt, celo velik sistem, ki ga je nekaj malega očitno financirala tudi vsemogočna Evropa. Po drugi strani pri hrani Orle ne zaostajajo za ljubljanskim povprečjem, za ponudbo, ki so jo v zadnjih letih turisti s pomočjo naših turističnih organizacij podražili do nerazsodnosti. Kako drugače razumeti, da generičen narezek treh težko določljivih mesnin in dveh sirov, ki sicer končata na pici (tudi to imajo, jasno, saj smo na Golovcu), stane 45 evrov!!! In pri tem so nas celo prepričevali, da je suha salama pravzaprav panceta.
Ponudba hrane, ki nas je seveda najbolj zanimala, je ob vikendih široka, celo preširoka, cene pa niso nizke. Pice so kakšen evro in pol dražje kot recimo v Pops'u v strogem centru prestolnice. Kljub temu je bilo tako na terasah zunaj kot pri mizah v notranjosti vse lepo zasedeno in mize zunaj ni bilo mogoče dobiti.
Ob narezku, ki smo ga omenili in je ob treh mesninah predstavil sira, ki sta se razlikovala le v barvi, olive, že rahlo fermentiran češnjev paradižnik in obvezno rukolo, so postregli bel kruh v vrečkah, ja, v polivinilnih vrečkah. O dolgem svetlem lasu, ki je malce motil narezek, ne bomo govorili, ker smo kasneje srečali tudi še nekaj daljši črn las, o katerem tudi ne bomo izgubljali besed.
Vinska ponudba na Orlah je manj dovršena kot nova lesena gradnja, našli nismo niti enega vina, ki bi lahko spremljalo krepke jedi, ki jih ponujajo, zato smo se lotili piva. Pale ale je iz pivovarne Rooster na bližnji Lavrici, radler je iz Osijeka, ležak je Krombacherjev.
Piva so bila boljši del zgodbe, pri predjedeh oziroma pri juhah pa so ponujali povprečno govejo (3,5 evra) in gobovo (4,9 evra) ter ričet brez mesa (7,6 evra), ki ni imel nobenega vonja ali okusa, niti tistega po vegeti ne. Če smo prav razumeli jedilnik, govejo in gobovo juho kuhajo zgolj ob nedeljah in sobotah, drugače pa so menda vedno najboljši s svinjskimi rebrci (16,7 evra). Res je bila to najboljša jed našega kosila, okusna in do maslenega zmehčana rebrca opremijo s krompirjevimi krhlji in žar omako, porcija je razmeroma velika in je nadvladala vse ostalo.
Čeprav to niti ni bilo težko, sploh ker je bila svinjska krača (16,4 evra) površno očiščena in je res zoprn posel malicati meso, če ima več trde kože z gostimi ščetinami kot mesnega dela. Morda bi lahko pomagala krompirjeva solata, pa ni, ker je krompir razpadel v kašo.
Med glavnimi jedmi smo jedli tudi hišni zrezek (15,4 evra), gre za zrezek, kakršnih človek niti ne sreča več v gostilnah. Meso, izbirate lahko med piščančjim in svinjskim, utopijo v smetanovi omaki s sirom, nekje spodaj se skriva slanina, še najbolj so šli v slast ocvrti njoki.
Zraven smo pili malce trpek koprski kabernet, ki pa je vseeno presegel marsikaj, kar smo pokusili tisto popoldne. Tudi carski praženec ali šmorn (8,4 evra), ki ga na debelo narežejo, ne natrgajo. Postrežejo ga z nutello oziroma nečim nutelli podobnim ter generično brusnično marmelado.
Nič bolje ni bilo s panakoto (pet evrov), ki jo opremijo z istimi brusnicami, daleč najboljša je bila topla pehtranova potica (3,2 evra), ki se je presenetljivo pojavila na neformalni paradi mednarodne kuhinje na Golovcu.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
