Ne bomo ugibali, zakaj je svoja vrata zaprla gostilna, ki si je v tako kratkem času priborila veliko zaupanje ljubljanskih gostov, kar, mimogrede, ni lahko v poplavi kvazidomačih gostiln. Je pa že na prvi pogled jasno, da se v ponudbi novih najemnikov ni veliko spremenilo. V glavni vlogi so mesnine vseh vrst, morda je na voljo malo manj različnih vinarjev. Začeli smo s penečo rebulo iz največje briške kleti in nadaljevali z njihovim zanesljivim belim de Baguerjem za visokih 47 evrov. Tudi sicer je velika briška klet najbolj zastopana na vinski karti, sledijo Žorž, Prinčič, Štoka, Čarga, Bizjak in seveda enostaven cviček, ki se geografsko rima na krškopoljca. In takoj prva pohvala: kljub vsaj od daleč rahlo turistično orientirani ponudbi pri Trnovskem pristanu ne poznajo kalamarov in čevapov. Imajo pa atomski uvod: velik narezek hladnih krškopoljskih dobrot.
Dišeči pršut, mehka vratovina, pa še lardo in salama zelo mastnih delov prašička, morda po imenu kar špehovka, ki sta se topila v ustih kot bombon, zraven pa pristavijo gorčico in izvrsten kruh, toplo lepinjo. Za 16 evrov se bodo s četo mesnin nasitile vsaj tri osebe, o pripravi surovin pa ni bilo dvoma, morda smo jedli najboljši mesni narezek v Ljubljani, podoben tistim, ki jih pripravljajo v najboljših gostilnah na deželi, daleč stran od turističnega vrveža. Zraven ali posebej, če imate čas ali energijo, je treba pokusiti tudi klasično suho ali prekajeno klobaso, obe po 14 evrov, in tudi v tem primeru niso popuščali. Morda malce zmoti dejstvo, da na vprašanje, od kod so salame, nimajo resnih odgovorov, in dejstvo je, da bodo morali v vsakem primeru ne samo nekaj več, ampak veliko pozornosti posvetiti sledljivosti sestavin na jedilnem listu, podobno kot je to pri sirih, ki prihajajo s kmetije Mis.
Pri Trnovskem pristanu vsaj za zdaj ne kuhajo tradicionalnih slovenskih jušnih napitkov. Namesto njih sta na meniju tako jelenov kot medvedov golaž (19 evrov), pa še ričet in jota, z mesom ali brez. Cena za joto brez mesa je sedem evrov, z mesom gre na 11, kar je za Ljubljano pravzaprav ugodno. Je pa treba reči, da smo si namesto tega razdelili porcijo sijajnega jelenovega golaža (15 evrov), ki mu pristavijo kos enostavne polente, pa še papriko, paradižnik in brusnice, ki posladkajo natančno pripravljeno toplo predjed. Pozimi si ga bomo spet privoščili.
Tudi pri glavnih jedeh so na voljo predvsem mesne jedi, zraven je zgolj žepna ribja ponudba. So pa cene glavnih jedi razmeroma visoke, med 20 in 30 evrov, prestižna govedina s tartufi in sirom gre na 35 evrov. Če tako visoko ne sežete, je bolje pokusiti idrijske žlikrofe v spremljavi prašičkovega raguja, to je ena najboljših, gotovo pa najbogatejših testeninskih jedi v naših krajih za 15 evrov. Morda v koncept celo bolj sodi pečena vratovina, ki jo objamejo s pečeno zelenjavo, največ je paprike, naša strategija pa je bila še za odtenek bolj krškopoljska: naročili smo porcijo pečenega krompirja, z ocvirki, jasno, in ga do zadnje drobtinice pojedli. Zraven je šel kozarec rdeče zvrsti Nebo (4,5 evra), ki pa svojih merilnih naprav še ni povsem uravnala, vsaj za tako resno večerjo ne.
Pri sladicah imajo sicer zavitke, a tudi panakoto in sufle, za pet evrov in pol pa so pripravili zgleden mehak, ne presladek šmorn in dodali močno viljamovko iz okolice Polzele.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
