V zadnjem času smo v različnih medijskih sporočilih lahko prebrali, da je gostilna Šestica s svojim pogledom na avtohtono slovensko hrano nekoliko bolj domiselna kot Sokol in kar je še podobnih turističnih ljudskih kuhinj. A moramo reči, da se po našem zadnjem obisku s tem težko strinjamo. Šestico so nekaj malega tudi prenavljali in v centralni, svetlejši del lokala so z velikimi črkami napisali štiri besede, ki bolj kot jedilni ali vinski list določajo njihovo ponudbo oziroma filozofijo, kot gostinci v zadnjem času radi poudarjajo. Zapisali so: gostilna, trattoria, gasthaus, tavern. Da bi vsi razumeli, kam so prišli.
Pri Šestici ni ničesar med vrsticami in če iščete tradicionalne slovenske narodnozabavne popevke, ste na pravem mestu. Obiskali boste Golico z Avseniki, z Mi2 boste šli v toplice, za en centimeter boste zgrešili srečo z Markom Vozljem in ob Šifrerju ugotovili, da je vse manj dobrih gostiln. Dobesedno.
V prenovljenem delu ni bilo prostora, stlačili so nas v odmaknjen, temen in milo rečeno neudoben separe, vseh jedilnic namreč še niso prenovili. Vroč in rahlo zadušljiv prostor brez oken smo si delili z italijanskim parom, tremi angleško govorečimi turisti in ducatom portugalskih popotnikov, ki jim je turistična vodnica vmes zelo na glas razložila, v čem je finta kranjske klobase, ki, mimogrede, v Šestici stane 14 evrov. Za vse omenjene goste, pa še za nekaj miz v sosednji jedilnici, je skrbela ena sama natakarica in lahko si predstavljate, da strežba ni potekala ravno tekoče.
Zaradi silne gneče – pred vhodom je v času našega obiska tisti večer čakalo vsaj še 20 ljudi – so nas prosili, naj vse, kar hočemo jesti, naročimo takoj, a se nismo dali. Najprej peneče vino in hladna predjed, smo bili nepopustljivi. Za tiste, ki si lahko privoščijo in to razumejo, imajo mesnine BioSing, med katerimi je tudi medvedova salama, mi pa smo bili manj ambiciozni. Vzeli smo slovenski narezek, 15 dekagramov stane 15 evrov, so zapisali. Niso znali povsem jasno povedati, kaj je na krožniku, so pa zatrdili, da je vse domače. Domače? Od kod? Ne vem, ampak vse je domače.
Dobili smo kulen, pršut, suho salamo, šunko, zanimivo dimljeno klobaso in zaseko, pa hren s smetano, pol kuhanega jajca, okisane šampinjone, črne olive, utrujene kapre in kumarice, ki so kdo ve zakaj smrdele po ribah, ter enostaven beli kruh v vlogi rešitelja. O peninah smo govorili, na kozarec so postregli polsuha srebrno radgonsko in briški Ice, oboje po štiri evre, suhih penečih vin na kozarec pa žal ne strežejo.
Zatekli smo se k chardonnayju Bagueri iz Kleti Brda, enemu najboljših in najcenejših v naših krajih, čeprav to v Šestici ne velja, zaračunajo ga kar 38 evrov, četudi ga dobijo za kakšnih 25 evrov manj. A je jasno, da morajo s temi odstotki plačati ves sistem in ne bojimo se ugibati, da bodo tudi v naši jedilnici nekoč namestili kakšno enostavno klimatsko napravo, nove prte, prtičke iz blaga, boljše kozarce in stole, ki ne bodo tako grobo rezali gostom v noge …
Nadaljevali smo s povprečno govejo juho za šest evrov z ogromno korenja in gomoljne zelene, bi si pa upali trditi, da rezanci niso domači in da je juho morda bogatila tudi kakšna popularna multizačimba v prahu. Malo dražja, osem evrov, je bila bučna juha z bučnim oljem in čeprav smo v njej pričakovali več napovedane dimljene skute, ni povsem razočarala. Je pa treba reči, da imajo za avanturiste, takšnih je bilo tisti večer kar nekaj, tudi gobovo juho v kruhovi skodelici.
Ne prevelik dunajski telečji zrezek stane pri Šestici 23 evrov. Za toliko bi ga sicer dobili tudi na Dunaju, je pa res, da bi bil približno dvakrat večji, in tudi to je res, da avstrijski recept ne predvideva generičnega pireja in brusničnega želeja, še manj ohrovta, paradižnika, brokolija, cvetače in korenja, pa tudi grenivke še nismo pokusili ob vsej zelenjavi, ki je na krožniku poskušala graditi količino, ki je ocvrta mesnina ni imela. A če se je dunajski vsaj bližal svojemu opisu, je težko oceniti, kaj je hotela kuhinja sporočiti z receptom za pljukance z zajcem. Ti so bolj spominjali na enolončnico z velikim kosom zajčka, ki ga je bilo treba sproti rezati na testeninah (18 evrov). Ne priporočamo.
Pri sladicah nismo imeli sreče, prepričani smo namreč bili, da bi rezina s simpatičnim imenom Tivoli lahko pomirila strasti in prebavila, a je niso imeli. Menda so številni turisti pojedli vse. Ostali so palačinke, zavitki, gibanica in kremne rezine. Žal je bila krema v naši kremni rezini (sedem evrov) bolj podobna pudingu, pod pokrovom iz listnatega testa pa je bilo le nekaj milimetrov smetane.
