Pravijo, da je gostilna Rozika najstarejša ptujska gostilna, menda že več kot 80 let s svojo domačo ali kar ptujsko kuhinjo ter ambientom navdušuje mlado in staro. Treba je dodati, da je ambient še učinkovitejši, če za vas najdejo mizo v senčnem delu velike zračne zelene terase v prvem nadstropju hiše. Naši družbi je na tisto sončno, na srečo ne preveč vroče popoldne uspelo. Veliki vrt je bil praktično razprodan, pri mizah in priročnem točilnem pultu je bilo tudi nekaj širših družb in družbic, v zraku je bilo čutiti sproščeno vikendaško veselje.
Razumljivo, da smo se hitro prilagodili počutju, ki ga prinaša gostilna s prijaznimi cenami in, kljub nekaterim mednarodnim jedem, predvsem domačo kuhinjo ter lokalnimi vinskimi pridelovalci. Pullus, Krajnc, Kobal … so glavni junaki steklenih hladilnikov, medtem ko rdeča vina vendarle pripeljejo bolj s Primorskega.
Štajerske dobrote in bukovi ostrigarji
Jasno je, kam hodijo domačini, ko kaj praznujejo. Pri Roziki jih gotovo lahko zadovoljijo tudi za zapovedane verske praznike, konec koncev je cerkev sv. Jurija oddaljena od gostilne le kakšnih sto metrov.
Tudi jedilni list kaže na širine možnosti, toda naš trio tisto popoldne ni ciljal na telečji tomahavk s hrustljavo panceto, orade, hobotnico, razne lignje in špagete z vongolami. Ob Puklavčevi ne ravno suhi muškatni penini in kasneje ob Kobalovem polsuhem šiponu smo se veselili krožnika hladnih štajerskih dobrot, na katerem so v družbi sira, zaseke, kumar in paradižnika predstavili suho salamo z bučnimi semeni, okisani jezik in šunko. Za šest evrov takšne dilce, kot pravijo domačemu krožniku, ne boste dobili nikjer.
Obilna in okusna, podobno kot kombinacija pečenih bukovih ostrigarjev in jurčkov s panceto ter prepeličjimi jajčki, ki jih postrežejo na popečenem kruhu s sirom. Naj se kar ponovimo, za takšen denar (manj kot šest evrov) takšne gobove jedi ni lahko dobiti v naših krajih, še posebej če računate, da so zraven še prepeličja jajčka. Je pa res, da so se bukovi ostrigarji v ponudbi še nekajkrat pojavili v drugih oblikah in podobno poceni.
Goveja in gobova juha
A s cenami na Ptuju tako in tako nimajo večjih težav. Goveja juha je recimo po tri evre in pol. Pa ne govorimo o kakšni vodeni, brezokusni slani tekočini. Niti približno. Na mizo so postavili pravo govejo juho z rezanci, kot jo gost pričakuje v takšni gostilni. Pri juhah je mogoče dobiti tudi gobovo, nekaj je še toplih predjedi, jasno, bukovi ostrigarji, nekaj je bogatih solatnih jedi, nekaj bolj ali manj lahkih krožnikov s piščančjim mesom pa tudi, uganili ste, z bukovimi ostrigarji. Morda je treba na tem mestu samo opozoriti, da se v njihovi vegetarijanski ponudbi znajde tudi piščančje meso, kar bi bil lahko konec koncev tudi začetek kakšne slabe šale.
Rozikin pohan pišek
Eno od omenjenih solat je napadla tudi naša družba. Orjaška zelena solata je pospremila tri bogate in prepričljive krožnike domače štajerske hrane. Ocvrtega piščanca je manj, kot smo navajeni, trije sicer veliki kosi s praženim krompirjem z ocvirki, toda cena krožnika, ki mu pravijo Rozikin pohan pišek, je še bolj vabljiva kot prijeten vonj cvrtja – le 9,5 evra.
Zaželeli smo si kozarca rdečega, preskočili ponujene primorce in vzeli Kobalovo modro frankinjo, ki dokazuje, da so časi, ko na Štajerskem ni bilo dobiti niti solidnega, kaj šele dobrega rdečega vina, mimo. Dišeča kapljica se je lotila s sirom polnjenih njokov s pljučnim filejem in gobami v nepotrebni smetanovi omaki (14 evrov).
Zgledna glavna jed, ki je imela konkurenco v rezini teletine v naravni omaki s sirovimi štruklji. Redka jed brez gobove spremljave na dnevnem redu je bila hkrati tudi najdražja jed našega popoldneva. Je pa res, da bodo spretnejši konzumenti s 17 evri, kolikor stane pečena teletina, lahko pri Roziki naročili dve ali kar tri enostavnejše jedi.
Krožnik vseh sladkih dobrot
V začetku smo že omenili, da na Ptuju obstaja gostilna, ki nima sladic. Včasih jih celo imajo, a jih neradi ponudijo. Še kar čudno. Za tiste, ki tam ostanejo z dolgim nosom, je lepa priložnost obisk Rozike, kjer ne le da imajo sladice, ampak jih lahko postrežejo tudi v kompletu s skupnim imenom sladki krožnik. Krožnik združuje panakoto, manjšo kremno rezino in jagodov sladoled na čokoladnem drobljencu. Za štiri evre in pol nikjer v svobodnem svetu gotovo ne dobite več sladičevja. In če je za koga to še vedno premalo, imajo v rezervi zgleden višnjev zavitek na sladki vaniljevi kremi (3,9 evra). V gostilni, kjer blestijo s sijajnimi pregovori in reki, ki jih radi napišejo na priročne table (tale je lepa: »Špricari so leteli ko dež po mareli«), na koncu ponudijo domačo viljamovko, če seveda še imate dovolj energije za polnjenje že tako polnega trebuha.
