V Brda smo tokrat prispeli le nekaj dni po števerjanskem narodnozabavnem festivalu, na katerem so, mimogrede, če še niste bili obveščeni, zmagali izvajalci z neobičajnim imenom Kunstosi. Kraj, ki mu Italijani rečejo San Floriano del Collio, je vsekakor zanimiv, še posebej za tiste, ki jih zanima vinska kapljica, nas pa navadno povleče v izvrstno in sploh ne drago domačo gostilno pod hribom.
Pri Koršiču imajo veliko in zeleno dvorišče, kjer lahko postrežejo publiko po parih ali kvartetih, vedno pa imajo pripravljene tudi večje mize za praznovanja. Nič drugače ni bilo tokrat, čeprav je vreme grozilo, z zahoda so se približevali črni oblaki in določena omizja so kosilo raje zaključila v jedilnicah v notranjosti velike hiše.
Pri Koršiču kuhajo preprosto in skoraj bi si upali trditi, da gre za najcenejši lokal, ki je v zadnjem letu ali dveh sodeloval v tej Dnevnikovi rubriki. Naj pojasnimo: bogate testenine so med 10 in 11 evri, krepke glavne jedi s prilogami so po 15 ali 16 evrov. In še, kot se je ob koncu izkazalo, prav vse, kar skuhajo, je dobro, če ne kar izvrstno. Še posebej je treba pohvaliti testenine.
Naj omenimo še vinsko karto. Ob svojih vinih imajo na voljo vse, kar se pridela v števerjanskih vinogradih. Le nekaj vin je iz Slovenije in nekaj z drugih briških lokacij. Za osvežujoč začetek strežejo penečo rebulo soseda Alessia Komjanca za štiri evre na kozarec. V drugi fazi smo pili simpatičen, svež tokaj iz kleti Il Carpino po res ugodni ceni 24 evrov. Takšna vina so prek meje vsaj 40 evrov. Ko smo se preselili na mesne jedi, smo si naročili kozarec zelo dišeče hišne (pri Koršičih so tudi vinarji) zvrsti merlota in modrega pinota za štiri evre na kozarec.
Gremo k hrani. Veliko burrato podložijo s paradižnikom, zabeljenim s tržaško omako, za hrustljavost poskrbi popečena panceta. Idealna jed k svežemu belemu kruhu. Med hladnimi predjedmi, kamor sodijo tudi domači siri in d'Osvaldov pršut, morate pokusiti vsaj še rezine pečene svinjske vratovine. Nekoč smo jih tukaj že jedli z naribanim hrenom, zdaj, poleti, so jih osvežili z marelicami, breskvami, melono in češnjevimi paradižniki.
Pri Koršiču so tako rekoč nepremagljivi pri testeninah. Boljših tirolskih špeclov s panceto, pikantnim sirom, makom in rezino pršuta verjetno ne morete dobiti. V tako okusno jed povezanih sestavin pa še posebej ne. Tudi fusilli z račko so nekaj, kar ni ravno pogosto na slovenskih jedilnikih, kombinacija račjega raguja, sušenih paradižnikov in hrustljave sveže stebelne zelene je bila nekaj posebnega. V tej kategoriji za 10 ali 11 evrov dobite še bleke ali njoke, tudi verzijo brez mesa z zelišči, pikantnim paradižnikom, baziliko in pekorinom.
Se pa pri glavnih jedeh ne spogledujejo preveč z zelenjavnimi jedmi. Nobenih v zadnjem času tako modernih pečenih cvetač ne ponujajo. Teletina, govedina, Franc, pegatka in srna so imena vseh glavnih jedi in ker gotovo ne veste, kaj je Franc, naj kar takoj povemo, da gre za ime sijajnih polpet iz mesa divjega prašiča. Da ne bi bile preveč suhe, jih oblečejo v panceto, jim dodajo karamelizirano čebulo in veliko porcijo špinače.
Po drugi strani so pečeni telečji medaljoni ravno prav mehki, k njim naribajo sir in korenje ter dodajo pražene bučke. Sijajen krožnik in ko se vrnemo v Števerjan, moramo pojesti še tistih nekaj jedi, ki jih tokrat nismo pokusili.
Morda so še najmanj presenetile sladice. Pomarančni sorbet ni za otroke, saj ga zalijejo s pelinkovcem, h karamelizirani slaščičarski kremi in biskvitu gredo pečena jabolka, naslednjič bomo pa palačinke.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
