Ni se nam uspelo zadržati in že v začetku smo glasno ugotovili, da gre za enega najlepših gostilniških razgledov v naših krajih. Natakar je pritegnil in pripomnil, da so cene, kadar je lepo vreme, 20 odstotkov višje, ob meglenih dneh pa nižje. Imeli smo srečo, še dan pred našim obiskom je v teh krajih snežilo, ko pa smo sedli ob velika okna in si ogledovali okolico, se je zjasnilo in januarsko sonce je sramežljivo obsijalo kotlino pod gradom.
Pri Kmetcu v veliki stari hiši, ki spominja na nekakšno leseno utrdbo, imajo v veliki jedilnici z nekaj separeji dve ponudbi: prva je po naročilu, druga so meniji. Prva ni preobširna, začnejo z desko hladnih mesnin in tuninim tatarcem, nadaljujejo z juhami in solatami ter tremi glavnimi jedmi (jagenjček, račka, jelen), ki so vse po 24 evrov.
Po drugi verziji so pri Kmetcu ponujali kompletno, skoraj razkošno, lokalno in v vsakem primeru res nemajhno kosilo z juho, glavno jedjo in sladico za 28 evrov. Kosilo smo si seveda naročili, a smo se pred tem ob kozarcu rožnate konjiške penine pozabavali z njihovim pogledom na hladne mesnine in bogate solate, ki jih zabelijo s Simoničevim jabolčnim kisom in bučnim oljem, ki ga v Turnišču stiska Boštjan Premoša.
Mesnine so postavili na način, ki smo ga nekoč lahko videli na Zemonu in kako leto ali dve kasneje tudi na Griču nad Horjulom: rezine sušenega mesa kot perilo obesijo na vrvico, preostalo se dogaja spodaj na deski: sušeni svinjski hrbet, panceta, piščančja jetrna pašteta in zeliščni sir s kmetije Flis, kot so poudarili.
Naša ekipa pa je po penečem vinu naročila in skoraj v celoti spila Marofov več kot soliden beli cuvee z Goričkega (34 evrov).
Ko je zmanjkalo penine, smo naročili steklenico sijajne Marofove bele zvrsti Goričko (34 evrov), nato pa se lotili menijev oziroma kosil. Na eni strani je bila pestra goveja juha z domačimi rezanci, ki so ji podobno kot prej radiču primešali res veliko govedine. Pravi, dišeči goveji juhi je delala družbo okusna, skoraj sladka kremna juha iz gomolja zelene, ki so jo popestrili s popečenimi kruhovimi kockami.
Tik pred glavno jedjo na mizo prispe solata, spet krepka, zeleni solati dodajo zelje, fižol in naribano jajce, nato je na vrsti serija glavnih jedi in prilog, ki se drenjajo na enem, skoraj premajhnem krožniku. Na prvega so zložili rezine lepo pečene, zunaj hrustljave in znotraj rožnate teletine, mesni del je zastopala še ocvrta piščančja rulada, kot priloge pa so nastopali sirov štrukelj, gratinirana krompirjeva zloženka, krema gomoljne zelene ter pečena korenje in cvetača.
Drugi krožnik je predstavljal klasično slovensko kosilo oziroma »domačo južno«, na njem so bili velik kos kuhane govedine s hrenom, ocvrto piščančje meso in gratiniran svinjski zrezek. Že tako preveliko porcijo mesa so obkrožili s sirovim štrukljem, zelenjavnim rižem, praženim krompirjem in skoraj preveč generično, niti približno sezonsko kombinacijo pražene paprike in bučk.
Morda je bila na krožnikih, kot rečeno, res prevelika gneča, a je dejstvo, da se v kuhinji trudijo zadovoljiti goste, nam pa je recimo zraven mesnin in prilog zelo lepo pomagal Benedetičev Brgalot, prijazen briški merlot za šest evrov na kozarec. Nasploh imajo pri Kmetcu nasproti celjskega gradu pestro vinsko ponudbo, a kaj, ko je ne zapišejo na list. Morda je to tudi največja pomanjkljivost gostilne, gost namreč ne more uganiti, koliko stanejo vina, ki jih natakar ponuja.
Še sladice. Ponudili so nam različne tortice, tudi malinovo in čokoladno, ki nista v ničemer presenetili, je pa seveda tudi res, da smo se tokrat zelo najedli že pri prvih jedeh in morda zato težko sodimo sladice.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.