Jezero Jasna in njegova obala bi lahko pomenila eno najlepših slovenskih turističnih lokacij, a se domačini, ali kdor koli že upravlja okolico, niso mogli upreti vsem norostim, ki jih ponuja sodoben obstranski turistični posel. Recimo, ob vodi imajo nagnusne plastične aparate (s sloganom I Feel Slovenia), v katerih za kovance lahko kupite nujno potrebne gorenjske spominke. Za ozadje imajo ponjavo z veliko sliko gora, ob kateri se lahko fotografirate, čeprav vas obkrožajo gore in za fotogenično ozadje ne potrebujete bednega ponaredka.
Tam, kjer se turističnim delavcem zdi pomembno, so drevesa grozeče ovita z belo-rdečimi plastičnimi trakovi, kot da gre za prizorišča kriminalnih dejanj, a najvišjo raven slovenskega turizma doseže drago, po dežju blatno parkirišče, na katerem so prostori za avte označeni z umazanimi trakovi. Po obisku enega najlepših slovenskih jezer za blatno podvozje vašega jeklenega konjička ni druge rešitve kot temeljito čiščenje.
Če ste se odločili kaj pojesti v gostilni Jasna, ste vsaj cene parkiranja oproščeni, lahko bi rekli, da gledate z vrta poleti zastonj na očake, kar drugače upravljalci objekta zelo visoko zaračunajo. Ta konec tedna oddajajo sobe nad gostilniškim vrtom za več kot 1000 evrov na noč, če je verjeti servisni spletni strani booking.com.
V gostilni niti približno ne gre za tovrstno petzvezdično odiranje. Pravzaprav se zdi, da gostov niti ne izbirajo, prodajajo vse od pomfrija do zrezkov, od šampanjca do piva, kokte ali koktajlov. Vsi so dobrodošli, čeprav ponujajo jedi s pompoznim sloganom »jedi treh dežel« (Slovenija, Avstrija, Italija). Morda se spomnite, da so podoben koncept pred leti neuspešno gojili v bližnjem hotelu Skipass. In obupali.
Morda bo Jasni uspelo, kar Skipassu ni. A je treba reči, da na dan našega obiska kuharji niso bili v formi. Še najbolje je bilo na samem začetku, ko smo z varne daljave šteli slovenske očake ter pili osnovni Taittingerjev šampanjec in Puklavčevo suho penino. Vinska ponudba ob jezeru je tudi sicer solidna, celo zelo dobra. Imajo nekaj šampanjcev in ducat penečih vin, celo po eno franciacorto in cremant, pa še kakih 15 ne predragih vin, odprtih na kozarec, najdražji sta tokaj Movia in rose Batič po pet evrov in pol.
Verjeli ali ne, za pozdrav ali kar tako smo dobili kozarec oluščenih arašidov, ki so bili verjetno iz kake četrte države, nas pa je seveda bolj zanimal narezek, in v njem smo pričakovali tudi kakšno lokalno sestavino. Za zelo konkretnih 23 evrov smo dobili pršut San Daniele, dva sira, menda iz mlekarne Planika, a niso vedeli, za katere sire gre; v vsakem primeru je bil eden zeliščni, drugi pa zrel, v slogu parmezana. Pristavili so še polovičko debele kisle kumare, štiri banalne olive in maslo z zelišči. Morda smo malce krivični, a naj kar povemo, narezek bi lahko nosil ime »naši spomini na zajtrk v koči«, tudi zato, ker se je kruh, ki je pri taki hrani zelo pomemben, že zelo utrudil.
V Jasni kuhajo simpatično piščančjo juho. Juho, v kateri je veliko mesa, korenja in rezancev. Malce manj je ugajala gosta cvetačna juha s kruhovimi ocvrtki. Obe juhi postrežejo v velikih skledah, žlice pa so smešno premajhne.
Pokusili smo tudi polento (14 evrov), dve možnosti imajo, zeliščno in takšno z ocvirki, panceto in kozjim sirom. Polenta, ki jo sicer dobijo z eko kmetije Šlibar, se ni izkazala. Ocvirkov niti nismo opazili, panceta pa je bila narezana na prevelike kocke in odločno premalo prepražena, da bi bila okusna.
A najhujše je šele sledilo. Z modrim pinotom Krasno, ki smo ga sramežljivo pili celo kosilo, smo poskusili kombinirati dunajski zrezek (24 evrov). Teletina, ki je bila napovedana, je ostala nekje na poti in dobili smo (najverjetneje) kos starejše živali. Meso, vse skupaj postrežejo kar na deski, je bilo temno in trdo, še temnejše so bile drobtine in lahko si predstavljate, da brusnična marmelada ni pomagala. Še slabše je bilo s krompirjevo solato, ki so jo, kdo ve zakaj, položili pod dunajca, kar je solato dobesedno uničilo in iz krompirja je nastala neužitna masa. Ne priporočamo. Bolje se je obnesel slovenski krožnik (24 evrov), ki ga strežejo v vroči ponvi. Zajetna porcija kar štirih kosov okusno pečene teletine v naravni omaki, pečeni krompir in korenje bi zlahka nahranila vsaj dve osebi.
Pri Jasni se morda še iščejo tako s konceptom kot s kakovostjo jedi, a jim je treba priznati, da, kar se porcij tiče, ne puščajo dvomov. Velike so. In velik je bil tudi simpatičen jabolčni zavitek za sedem evrov. Ob tortah in kremnih rezinah imajo tudi palačinke, ki s svojimi devetimi evri bežijo v razred najdražjih pri nas.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
