Morda najprej pojasnilo, če boste šli v Gostilno pri hrastu. Ta je sicer tik ob cesti, ampak se je treba za vstop gibati naprej proti notranjosti dvorišča, kjer je postavljen novejši zastekljeni prizidek. Še kar simpatično urejeno in simpatično je bilo tudi v sami gostilni, kjer je v naši jedilnici po italijansko grel prijazen kamin.
Če je bil prostor večji, kot smo pričakovali, je bila večja tudi gneča. Ob kakšnih štirih, pol petih popoldne so se v jedilnicah gnetle velike skupine, očitno bolje od nas obveščene, da je v tej gostilni mogoče jesti obilno, okusno in niti ne predrago, pa še z malce goriškega pridiha. Pravzaprav z veliko goriškega pridiha, ker smo prišli v času, ko v ospredje postavljajo jedi z goriško vrtnico, znamenitim radičem iz teh krajev.
Škoda, da pri penečih vinih niso tako lokalno domači. Na kozarec, recimo, so točili le štajersko-nizozemskega Puklavca, ki za gostilno polni enostavno hišno penino. Jasno, na vinski karti je še marsikaj drugega, vsaj deset penin, tudi lokalnih, in šampanjec Delamotte za povrh. Mi pa smo se nato kot že tolikokrat odločili, da si naročimo steklenico vedno zanesljivega chardonnayja Bagueri za prizanesljivih 26 evrov, ob mesnih jedeh pa še kozarec Ronkovega cabernet franca za štiri evre na kozarec.
Pregledali smo nekoliko preobsežno ponudbo in se odločili, da bomo jedli predvsem sezonsko, zato smo večino jedi izbrali iz posebne ponudbe z radičem. Že takoj na začetku je na mizo prispela goriška vrtnica z jajcem in več kot zadovoljivo količino rezin rožnatega rostbifa, zaradi katere je solata postala tako konkretna, da bi lahko nastopila celo med glavnimi jedmi (15 evrov).
Med nekaj zanimivimi rešitvami se na začetku pohvalijo tudi z desko hladnih mesnin iz Vipavske doline (14 evrov). Na takšnem krožniku se seveda ne morete izogniti Cigojevu pršutu, krepko sušeni slanini in domači salami, zraven gre mladi sir z orehi s kmetije Hubjani iz Grgarja, za malce kisline skrbijo kumarice, neprepričljive velike olive in zelena solata.
Pri toplih prvih jedeh smo preskočili juhe in se lotili testenin. Goriški polnjeni njoki z okusnim divjačinskim ragujem in, seveda, radičem so še ena od krepkih jedi pod hrastom, ki bi lahko predstavljala samostojen obrok. Enako kot ravioli s klobaso in z omembe vredno gosto omako sira in radiča. Morda so ravno to jedi, ki lahko nakažejo razliko med našo goriško kuhinjo in bližnjo furlansko idejo priprave testenin, italijanske so praviloma nekoliko lahkotnejše.
Nasitni testeninski krožniki so pri hrastu po okoli 15 evrov in podobno bogato se je naše pozno kosilo nadaljevalo. Spet velikodušno odmerjen osso buco s krepko omako, porcija je bila velika, cena pa niti ne, 21 evrov. Če je komu, ampak to bodo res redki, mesa premalo, ga spremlja še skutni štrukelj, ki je jed zapečatil.
Ob vseh jedeh, ki so na dnevnem redu, smo naročili še biftek, morda zato, ker je to kar nekakšen standard za primerjavo z drugimi gostilnami, pa tudi zaradi cene (27 evrov), ki je za kakšnih 30 odstotkov nižja kot v podobnih lokalih v Ljubljani ali turističnih krajih. Kakor koli, biftek je bil tako natančno pečen, da smo kar ploskali, in čeprav je bil kos velik, so ga potrdili še s treviškim radičem in pečenim krompirjem.
Pri sladicah, te je seveda treba pokusiti, smo se odločili za kobariške štruklje, eno najpomembnejših sladic severnega dela Primorske. Lepo, nadev je pravi, testo pa malce predebelo ali pa se nam je to zdelo po vsem, kar smo že pojedli. Jabolčni zavitek je bil po drugi strani takšen, kot mora biti, tudi zaradi drobtin v nadevu, ki v novih časih velikokrat odpadejo iz recepta. Mimogrede, na koncu radi postrežejo šilce svojega pelinkovca. Sami ga naredimo, so se ponosno pohvalili.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
