Restavracija Dubravkin put v zagrebškem parku Tuškanac je tako v veliki jedilnici kot ob šanku ali pa, ko je toplo, na terasi eden najlepše urejenih lokalov v naši regiji. Hkrati je, ko govorimo o ocenah, ki sicer navadno ne odražajo realne kakovosti lokalov, ena od dveh restavracij v Zagrebu z Michelinovo zvezdico. Z zvezdico, ki je recimo v Ljubljani nima niti ena restavracija, pa smo bili zadnje čase prepričani, da je naša kulinarika desetletja pred jugovzhodno sosedo. Očitno bo treba v tuje turistično-ocenjevalne sisteme vložiti še več, kajne?
Je pa treba reči, da nas je Dubravkin put, ki le od daleč spominja na ljubljanski restavraciji JB in Strelec, malce razočaral. Indolentni, zdolgočaseni natakarji, enostavne, najraje rekonstruirane jedi brez večjih avtorskih posegov in kljub velikim obljubam na njihovi spletni strani zgolj povprečna vinska karta so govorili sami po sebi. Ko pa so na mizo začeli nositi tudi prehladne jedi, smo ugotovili, da smo recimo pred nekaj meseci v Zagrebu jedli bolje v bistroju Theatrium, ki nima kakšnih velikih ocen.
Začeli smo s steklenico standardnega šampanjca Drappier (81 evrov), nato smo ob uvodnih jedeh pili Korakov sauvignon Kamenice, za konec pa še rdečo zvrst istrske kleti Bastian. Za daljši meni s šestimi jedmi vam v Dubravkinem putu zaračunajo 135 evrov, naše omizje pa se je odločilo za krajše štirihodne menije, tisti z naslovom Jesen stane 89 evrov, klasični zagrebški je 90, Školjke pa 95 evrov, ob tem smo dodali še nekaj jedi z menija a la carte.
Ob šampanjcu sta na mizo prispela pozdrava iz kuhinje. Prvi je nosil zdaj že zelo retro vplive molekularne kuhinje, sfera iz creme fraiche je plavala v kremi iz buče hokaido, za hrustljavost so poskrbeli ocvrti rezanci. Bolj preprost in obenem bolj učinkovit je bil biskvitek z ajvarjem, ki je nosil kremi iz ajvarja in paprike. Okusno, ne pa ravno presenetljivo, bi lahko rekli, nas pa je medtem navdušil kruh – mehak, puhast mlečni in fokača z drožmi, na oba smo mazali spenjeno maslo s prahom iz koprive.
Če lahko pohvalimo kruh, je bilo manj sreče s tatarskim biftekom, ki smo ga naročili ob menijih. Pričakovali smo več od generične verzije s prepeličjim jajcem, pomagali niso niti ailoi, domači ajvar in peteršiljeva emulzija, še manj pa prah iz tartufovega olja, ki so ga posebej poudarili.
Predjedi, s katerimi so se začeli degustacijski meniji, so se izkazale bolje. Zagrebškega so začeli s klasičnim »sirom in smetano« v posodobljeni različici. Na krožnik nabrizgan sir je bil potresen s papriko in zabeljen z nasekljanim guancialejem, kocke smetane oziroma creme fraiche pa so bile prekrite z gelom iz drobnjaka. Jesenski meni je odprla pašteta iz mastnih gosjih jeter, ki smo jih mazali na lešnikov brioš, degustacija, posvečena školjkam, pa se je začela s sladko kombinacijo ostrig in breskev.
Pri toplih jedeh smo v jesenskem meniju jedli kostanjevo tortico s črnimi tartufi, dagnje in vongole z ikrami postrvi na krompirju in gomoljni zeleni, ob ajngemahtecu, kot v Zagrebu rečejo ajmohtu, pa smo bili globoko razočarani. V krožniku so bili sicer konkreten kos petelinčka in okusni cmoki s piščančjim jusom, a je vse to zbledelo, ko so nam zraven nalili manj kot za prst mlačne kokošje juhe, ki so jo ledeni pralineji telečjih jeter popolnoma shladili.
Pa glavne jedi? Pustimo ob strani, da v petek zvečer ni bilo wellingtona, ki naj bi bil ena paradnih jedi restavracije, vse druge so bile bolj ali manj de- in rekonstrukcije znanih jedi. Pa naj gre za razstavljeni telečji zagrebški zrezek, zrezek iz buče, ki mu pristavijo konkreten kos račke, ali jakobove pokrovače z bučnimi cvetovi.
Na tem mestu lahko rečemo, da so bili najbolj zadovoljni tisti, ki so naročili degustacijski meni Školjke. Ta je pri sladicah zapovedal poširano breskev, pri meniju jesen so pripravili svojo verzijo medžimurske gibanice, ki se je izkazala za nekakšen mille foglie z jabolkom in cimetom. Zagrebški meni pa je skušal biti duhovit z brkatim čokoladnim klobukom s sredico iz pelinkovca, poimenovanem po Fulirju, liku iz največje zagrebške filmske uspešnice Kdor poje, zlo ne misli. Čokoladni klobuk nas ni navdušil, so mu pa priložili eno najzanimivejših jedi večera – sladoled z okusom po bombonih bronhi. Škoda, da se niso še bolj naslonili na legende iz Kraševega arzenala sladic, kičasto pozlačeno sladico Louis XV. pa bi lahko v prihodnje tudi izpustili.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
