Na prvi pogled se zdi, da je restavracija z mnogo svetlobe in stekla verjetno bolj kot našim namenjena avstrijskim gostom, po drugi strani pa tako razgledne točke kot velikost jedilnice govorijo o tem, da se porok, obhajil, sedmin in drugih velikih praznovanj ne bodo branili. Goste nove restavracije bi lahko malce ovirala ozka in strma cesta, ki vodi do vinske kleti, večje družbe pa bi znale trpeti tudi ob iskanju idealnega parkirišča ob vinski kleti in med trtami. Naš trio se je nekako znašel in potem smo se veselili še zadnjih žarkov dnevne svetlobe, v katerih so bili vinski grički, Kozjak in Pohorje v ozadju nadvse fotogenični.
Krajši degustacijski meni petih jedi, ki prihajajo iz odprte kuhinje, spretno postavljene med dva velika steklena hladilnika alkoholnih napitkov, stane 70 evrov. Če hočete za glavno jed pokusiti govedino, pa celo 85 evrov. Daljši meni s sedmimi jedmi je 90 evrov. Veliko za slovensko restavracijo, ki še nima nobenih večjih referenc. A kot smo namignili, Doppler in kar je še podobnih vinogradniških kmetij, ki so se razširile v gostinstvo, ne računajo samo na naše goste, ampak stavijo tudi na bogatejšo publiko, ki pride čez bližnjo avstrijsko mejo.
Imajo pa v kuhinji nasprotno od konkurence usposobljenega kuharja. Fant se je učil vihteti kuhalnico v povsem drugačnem okolju, tudi v več avtorskih restavracijah po svetu, in takšna je v večjem delu tudi kuhinja pri Dopplerju. Avtorska z mnogimi sestavinami na krožnikih, z rahlimi preobrati, fuzijami, presenečenji in vpletanji mednarodne kuhinje v včasih komaj zaznavne štajerske osnove.
Ko omenjamo cene menijev in začetek večerje, moramo vseeno še reči, da so pri Dopplerju ena redkih restavracij v Evropi, kjer dodatno in nenapovedano zaračunajo tudi pozdravčke iz kuhinje oziroma prigrizke, kot pravijo. Pet evrov na osebo. Ob njihovi zelo suhi peneči Dioni, ki jo na kozarec nalijejo za konkretnih sedem evrov, smo se malce poveselili tudi s simpatičnim hišnim vermutom, imajo belega in rdečega, ki ju s tonikom postrežejo za nepopustljivih osem evrov. Ob domači kapljici so prinesli že omenjene prigrizke: osvežilen hrustek z dimljeno postrvjo, okisanim koromačem in čilijem ter izvrsten bao bun oziroma soparjeni kruhek, polnjen s sirom jamarjem. Azijsko-kraška ideja, bi lahko rekli.
Prva jed je pestra avtorska solata, duhovita mešanica raznih listnatih solat in zelišč z vrta, podkrepljena z jogurtom, ki ji več okusa in krepkosti dajo orehov praline, poširana prepeličja jajčka ter sok iz stebelne zelene, kumar in čilija. Priporočilo je, da vse sestavine na krožniku zmešate, saj šele potem pričarajo načrtovan okus, lepo sta se zraven prilegla tudi hrustljav hišni kruh in spenjeno maslo.
V kozarce smo nalili Fazana, laški rizling, ki je najbolj sveže med osnovnimi Dopplerjevimi vini, in nadaljevali z drugo jedjo, likovno dodelanim govejim karpačem z italijanskim vzdevkom »parmigiana«. Ker ima kuhar tudi malo italijanskih korenin, so pojasnili. Govedina je bila prijazno, na debelo odrezana, obogatili so jo z okusnimi kremami iz jajčevca, paradižnika, bazilike in sira pecorino, za teksturo pa dodali hrustljave solatne lističe. Okusen krožnik, eden najboljših karpačev na naših terenih.
Tretja jed na meniju je bila topla predjed, postrv na imenitnih ocvrtih pariških njokih, ki je za spremljavo v kozarcu dobila že malce bolj konkreten, pa še vedno ne pretežak hišni sauvignon. Nežno meso postrvi so podložili s špinačo ter oblili z omako iz pinjenca in hrena, slednjega pa so svežega še nastrgali čez jed.
Hišni renski rizling je napovedal glavne jedi, na eni strani je bil mehak fazanov file, ki so ga spremljali meso s perutničk v ohrovtovem zvitku in jetra v ocvrti kroglici. Kot priloga so nastopali bukovi ostrigarji, pečen por in špinača, v ločeni skodelici pa enostavni, a nepozabni špecli z lisičkami. Priloga, ki bi morda lahko začrtala smer Dopplerjeve kuhinje v bodočnosti – domače, a vseeno moderno in predvsem okusno.
Vrhunsko pripravljeni lisičkini špecli so spremljali tudi konkreten kos ribeya. Mimogrede, veliko porcijo smo spričo visoke cene pravzaprav pričakovali. Natančno pečeno in okusno govedino so spremljali hrustljavo zapečena krompirjeva zloženka, bukovi ostrigarji in por.
Glavne jedi so vsekakor upravičile našo pot na mejo med Avstrijo in Slovenijo, a se zdi, da je bil delu našega omizja še bolj všeč sladki finale. Skuhali so namreč sijajne slivove cmoke, pardon, knedle. Rahlo skutno testo so napolnili s sladkimi slivami, ki so v slovenskih gostilnah postale kar preveč zapostavljene, in ga bogato potresli z drobtinami, dodatno pa smo se sladkali še z domačo slivovo marmelado in vaniljevim sladoledom.
Druga sladica je bila manj po našem okusu: pečen mousse iz bele čokolade so povezali s sorbetom iz vinogradniške breskve, karameliziranimi lešniki in meringami z meto, vse skupaj pa pospremili s kiselkastim kompotom iz breskev in peno z limonsko travo. Mi pa smo si ob sladicah izprosili še arhivski jagodni izbor belih sort, ki ga ne pridelujejo več, ker zime v teh krajih že nekaj časa niso dovolj ledene. Škoda, saj se takšno vino k sladicam prileže neprimerno bolj kot katero koli polsladko.
Zanimivo, pri Dopplerju kljub dragemu meniju in idejam o visoki avtorski kuhinji ob koncu obeda ne ponudijo sladkih grižljajev za slovo niti kakšnega šilca žganega, so pa ob prigrizkih posebej zaračunali dodatno porcijo kruha.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
