V petek zvečer, ko smo se z avtom odpravili v Logarsko dolino, je bil eden najbolj zimskih dni v zadnjih letih. Bilo je zelo mrzlo, sneg je naletaval, ceste niso bile splužene, najhuje je bilo v okolici Luč, a je bilo na srečo le malo prometa, vozniki pa zelo disciplinirani. Parkirišče pred hotelom Plesnik kljub vremenskim neprilikam ni bilo prazno, nasprotno, tam je bilo ducat in več že malce zasneženih avtomobilov, ki so obetali, da bo v hiškah, ki tvorijo Plesnikovo dvorišče, zvečer veselo. In je potem tudi res bilo. V ozadju se je slišalo nazdravljanje in slovenska muzika, takšna, ki se rima na zimske radosti in alkohol.
V samem hotelu Plesnik, kjer dvoposteljna soba v teh dneh stane okoli 250 evrov na noč, je bilo neprimerno bolj mirno. Celo bolj kot smo pričakovali. In ambientalna glasba prirejenih uspešnic k vzdušju ni veliko doprinesla. Plesnik je pozimi hotel, ki stavi na tople bazene in vroče savne ter božanski pogled na zasnežene vršace, ne na nekontrolirane zabave. Podobno je tudi s ponudbo hrane, ki obsega kosila in polpenzionske večerje, predvsem pa projekt, ki ga podpisujeta cenjena slovenska kuharja, projekt, ki ne mara zamujanja. Večerja, ki jo morate nujno rezervirati vsaj dan vnaprej, se začne ob pol sedmih zvečer, ne prej in ne kasneje. Kdo ve, kaj se zgodi, če človek zamudi. Raje pridite malo prej, so nas opozorili na recepciji. In smo se tega tudi držali.
Več kot točno smo prispeli v jedilnico, po avstrijsko oblečeno v les, skozi okna smo šteli drobne snežinke, ki se niso hotele ustaviti, do jutra je zapadlo kakih 10 centimetrov novega snega. Idealni pogoji za počasno, več kot triurno Plesnikovo igro okusov.
Pričakovali smo lokalno, celo avtohtono, predvsem pa avtorsko kuho in dobili predvsem kreativni del, ki smo si ga predstavljali, ko smo se mimo Luč proti Solčavi vozili 30 na uro. Se je pa sezonsko nekje izgubilo in smo na začetku na popečen kruh mazali pomladansko čemaževo maslo. In to na degustacijskem meniju, ki je nosil ime Jesenski okusi iz osrčja Logarske doline. Bil je 9. januar in jesen se je zdela tako stran kot lanski sneg.
Šalo na stran, vina na plan. Pri Plesniku imajo vinsko solidno karto domačih in tujih vin, nekaj prestiža in nekaj klasike, a razen Dom Perignona za 500 evrov nobenega velikega presežka. Za vinsko spremljavo slovenskih vin vam bodo zaračunali še 50 evrov na osebo, nas pa zbir sedmih ali osmih kozarcev ni prepričal, zato smo začeli s šampanjcem, osnovnim Martelom za visokih 12 evrov za kozarec, nadaljevali s steklenico elegantnega dolenjskega chardonnayja Albiana za 35 evrov, pri mesu pa s štajerskim modrim pinotom Frešer za sedem evrov za kozarec.
Čemaževemu maslu je sledil trojček majhnih, simpatičnih grižljajev: ajdova rezina z medom iz Luč in kozjim sirom iz Solčave, dimljena postrv z jabolčnim gelom in piščančja pašteta z malino. Spremljala jih je še topla domača, italijanski fokači podobna pogača.
V glavni vlogi prve jedi, s katero se je degustacija tudi zares začela, je bil sirnek, lokalna fermentirana skuta, ki sta jo spremljala popečena sliva in slivov gel.
Druga hladna predjed pa je bila mikroskopska porcija surove srne, pospremljene z ameriškimi borovnicami in lešniki. Meso je zorelo v senu, kar ji je dalo značilen vonj in okus.
Skoraj bi si upali oceniti, da so bili premori med jedmi malce predolgi, še posebej zato, ker jedi niso bile ravno obilne. Zanimiva je bila prva topla predjed, krema krebuljice z ocvrtim rumenjakom, pekočo hišno majonezo in čipsom krebuljice. Tehnično perfekten krožnik.
Še bolj se je kake pol ure kasneje izkazala čebula, kuhana v temnem pivu, položena na pirino »rižoto«, zanimiva pa je bila tudi ideja povezovanja te jedi s solidnim Cvelbarjevim cvičkom ali z Jakončičevo oranžno Uvaio.
Še ena res okusna jed je bil smuč pod kremo pečenih jurčkov, a je obenem sodil v kategorijo miniatur, bolj podobnih pozdravu iz kuhinje kot resni jedi. A smo že drveli proti velikemu finalu. Najprej smo se osvežili s sorbetom tekile z limono, soljo in penino Bjana, ki je v briško-mehiškem slogu napovedal spet ne preveliko glavno jed: kos konfitiranega račjega bedra s kremo maslene buče in okisano bučo, prelito z račjim fondom in z nadihom pomaranče. Lahko bi pojedli vsaj še eno takšno porcijo.
Glavna sladica je v glavno vlogo postavila kutino s sredico iz gela ruma in citrusov, na katero so naložili kepico pastinakovega sladoleda, ga prekrili s čipsom iz bučnih semen in začinili s pikicami sladke bučne majoneze, gela iz juzuja ter rumovega gela.
Poslovili smo se z elegantno, na steklenih podstavkih postreženima sladkarijama: kocko slivovega želeja in piškotom.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
