Mnogi ljudje šele v svojih tridesetih, štiridesetih letih ali celo pozneje spoznajo, da so odraščali ob narcističnem staršu. Po besedah psihoterapevtke Kathleen Saxton do tega spoznanja pogosto pride ob prelomnih življenjskih dogodkih: ko vstopijo v resno partnersko zvezo, spoznajo partnerjevo družino in ugotovijo, da je ta povsem drugačna od njihove. »Ali pa ko sami dobijo otroke in si mislijo: Tega svojim otrokom ne bi nikoli naredil,« pojasnjuje Saxtonova, avtorica nove knjige My Parent the Peacock (Moj starš pav), v časniku The Guardian.
Odraščanje z narcisom pogosto pomeni življenje v okolju, kjer je bila ljubezen pogojevana z dosežki, kjer je bilo pogosto prisotno spreminjanje resnice oziroma nenehno obtoževanje, poniževanje in kritiziranje. Potrebe starša so bile vedno na prvem mestu, otrok pa je bil čustveno izkoriščan. Njihovo otroštvo so zaznamovali nadzor, pogojevana ljubezen in čustveno izkoriščanje.
Posledice za odrasle otroke
Saxtonova opozarja, da se izraz »narcis« danes uporablja preveč površno, kar zmanjšuje težo resnične narcistične osebnostne motnje. Ključna razlika med narcisom in zgolj sebično osebo (»kretenom«, kot se pošali Saxtonova) je vest. »Tudi ljudje, ki se obnašajo grdo, imajo nekje globoko v sebi vest in sčasoma morda spoznajo, da so ravnali kruto. Narcisi pa se nikoli ne ustavijo in ozrejo nazaj.«
Po njenih ocenah ima od dva do tri odstotke ljudi v Veliki Britaniji dejansko narcistično osebnostno motnjo, za katero trenutno ni znanega zdravila.
Ljudje, ki so odraščali z narcističnim staršem, imajo pogosto krhko samopodobo in negotov občutek lastne identitete. »Ne vedo, kdo v resnici so, saj so morali od mladih nog igrati vlogo v predstavi, ki jo je zanje napisal starš,« pravi Saxtonova. Otroci v takšnih družinah pogosto prevzamejo eno od treh vlog: prva je »zlati otrok« – staršev ljubljenec, ki pa se v odraslosti pogosto bori s perfekcionizmom in anksioznostjo. Druga možnost je, da postane »grešni kozel«, torej otrok, na katerega se vali vsa krivda in ki ponotranji negativna sporočila o sebi. Tretji pa je »izgubljeni otrok« – tisti, ki se je umaknil in poskušal biti neviden, v odraslosti pa ima težave z navezovanjem stikov in ohranjanjem odnosov.
Iskanje lastnega glasu
Življenje z narcisom je po besedah Saxtonove izjemno izolirano, saj se večina negativnega vedenja dogaja za zaprtimi vrati. Ker ni očitnih dokazov kot pri fizični zlorabi, žrtve pogosto dvomijo o lastnih izkušnjah in doživljanju.
Tudi sama Saxtonova ima osebno izkušnjo z narcisom – več let je bila v razmerju z moškim, za katerega verjame, da je imel to motnjo, čeprav mu niso nikoli postavili te diagnoze. »Postala sem lupina same sebe,« priznava. To jo je naučilo, kako zahrbtno in tiho te takšen odnos razgradi.
Delo s tistimi, ki so preživeli takšno otroštvo, je osredotočeno na to, da jim pomaga znova najti stik s sabo. »Oddaljili so se od svojega pravega jaza,« pravi. »Cilj terapije je, da spet najdejo svoj lastni glas.«
