V panteonu ekscentričnih tiranov pestre človeške zgodovine redkokateri zaseda tako posebno mesto kot rimski cesar Kaligula. Njegovo kratkotrajno, vendar sila burno vladanje (od leta 37 do 41 našega štetja) je zgodovini zapustilo zapuščino krutosti, izprijenosti in dejanj, ki so mejila na norost in so za vedno zaznamovala podobo rimskega cesarstva. Toda med vsemi zgodbami o njegovi domnevni blaznosti nobena ne buri domišljije bolj kot tista o njegovem ljubljenem konju Incitatu, živali, ki ji ni le namenil nepredstavljivega razkošja, temveč jo je nameraval povzdigniti na najvišji položaj v državi – v rimskega konzula.
Zgodba, ki jo že stoletja pripovedujejo kot skrajni dokaz Kaligulove norosti, je ob podrobnejšem pregledu veliko več kot le anekdota o norem cesarju. To je mojstrska lekcija o političnem teatru, o moči simbolizma in o tem, kako lahko absolutna oblast z absurdnostjo uniči ugled nasprotnikov. Navsezadnje je tudi zgodba, ki postavlja ključno vprašanje: je bil Kaligula res nor ali pa je bil tako preračunljivo genialen v svoji krutosti, da je njegova satira preživela dve tisočletji?
Življenje, vredno cesarja
Incitatus, kar v latinščini pomeni »hiter« ali »dirjajoč«, ni bil navaden konj, bil je cesarjeva najljubša žival. Nekateri sklepajo, da je bil to najbrž, kot jim rečemo danes, španski žrebec bleščeče dlake. Kaligula mu je namenil življenje, ki bi ga zavidali številni rimski plemiči.
Po navedbah antičnih zgodovinarjev, kot sta Svetonij in Kasij Dion, je Incitatus prebival v hlevu, zgrajenem iz marmorja, z jaslimi iz slonovine; pokrivali so ga s škrlatnimi odejami, barvanimi z najdražjim škrlatom, pridobljenim iz morskih polžev, barvo, ki je bila tradicionalno sveta in rezervirana za cesarja. Okoli vratu je nosil ovratnico, okrašeno z biseri in drugimi dragimi kamni.
Razkošju ni bilo meja: Incitatus je imel hišo z dvoriščem in osebjem, sestavljenim iz več sužnjev, ki so skrbeli samo zanj. Pripravljali so mu posebno hrano – mešanico ovsa, ječmena in, kot trdijo najrazvpitejši viri, zlatih lističev, ki so simbolizirali njegovo božansko vrednost. Še več, Kaligula je v njegovem imenu redno prirejal gostije. Na ta srečanja so bili vabljeni najvišji rimski dostojanstveniki, ki so morali nazdravljati konju.
Na večer pred konjskimi dirkami pa je cesar v okolici njegovega hleva razglasil silentium – popolno tišino. Kdor koli bi z najmanjšim hrupom zmotil dragoceni spanec živali, je tvegal takojšnjo aretacijo ali celo smrtno kazen.
Človek za mitom
Da bi razumeli dejanja, kot je čaščenje konja, moramo razumeti človeka, ki je to počel. Gaj Julij Cezar Avgust Germanik, z vzdevkom Kaligula (to bi prevedli kot »mali vojaški škorenj«), je na oblast prišel z velikimi upi. Bil je sin priljubljenega generala Germanika in ljudstvo ga je videlo kot odrešitev po mračnem vladanju njegovega predhodnika Tiberija.
Prve mesece je vladal zmerno, znižal davke in pomilostil politične zapornike. Toda nato je hudo zbolel, verjetno za obliko encefalitisa, vnetja možganov. Ko si je opomogel, se je po trditvah virov njegova osebnost močno spremenila. Postal je sumničav, krut in megalomanski. Začel je vrsto čistk, v katerih je dal usmrtiti številne senatorje in celo družinske člane. Njegova ekstravaganca ni poznala meja – gradil je razkošne vile, ladje z zlatimi krmami in prirejal nepredstavljivo drage igre.
Znamenit je njegov podvig, ko je dal zgraditi dolg pontonski most čez Neapeljski zaliv samo zato, da bi ga lahko prejahal na Incitatu in se tako posmehoval prerokbi, ki je trdila, da ima toliko možnosti postati cesar kot prejahati s konjem čez morski zaliv.
Vrhunec absurda
Vse to je zbledelo v primerjavi s posebno častjo, ki naj bi jo Kaligula načrtoval za svojega konja. Po Svetonijevih besedah mu je obljubil položaj konzula. To ni bilo samo prazno besedičenje, temveč je šlo za skrbno načrtovano provokacijo. Konzulski položaj je bil jedro rimske politične stvarnosti, simbol ponosne republikanske preteklosti in moči senata. Imenovanje živali na ta položaj bi bilo nepredstavljivo bogokletje, popolno zanikanje vseh vrednot, na katerih je temeljil Rim.
Čeprav Kaligula načrta nikoli ni uresničil – umorjen je bil, preden bi to lahko storil – je imela že sama ideja učinek. Novica se je razširila po Rimu in služila kot končni dokaz njegove norosti. Toda za cesarja je imela veliko globlji pomen.
Zdaj sledi zasuk. Sodobni zgodovinarji so prepričani, da spodbuda za to dejanje ni izvirala iz norosti, temveč iz globokega prezira in premišljene politične strategije. Kaligula je odraščal v senci Tiberijevega dvora, kjer je njegova družina postala žrtev senatorskih spletk in cesarjeve paranoje. Ko je prišel na oblast, je v senatu videl le skupino strahopetnih hinavcev in preračunljivcev, ki so preživeli s klečeplazenjem, zdaj pa so od njega pričakovali spoštovanje tradicij, ki so jih sami pomagali uničiti.
Njegovo vladanje je bilo usmerjeno v sistematično poniževanje te stare aristokracije. Želel je prelomiti z rimsko tradicijo »prvega med enakimi« (primus inter pares) in vzpostaviti helenistični model absolutnega, božanskega vladarja.
V tem pogledu postane konzul Incitatus drugačna, nemara celo genialna poteza. S tem, ko je namignil, da bi delo senatorjev lahko opravljal konj, jim je poslal uničujoče sporočilo: vsak od vas je manj vreden, manj inteligenten in manj sposoben kot ta žival; moč, ki jo imate, je iluzija, in jaz vam jo lahko kadar koli vzamem ter jo podarim komur koli – ali čemur koli – želim.
To torej najbrž ni bilo dejanje norosti, temveč skrajno cinično in ponižujoče dejanje političnega teatra. Z njim je dokazal absolutnost svoje moči in se posmehoval celotni strukturi, ki so jo senatorji tako skrbno varovali.
Zapuščina konja
Po Kaligulovem umoru leta 41, ki je bil posledica zarote pretorijanske straže in senatorjev, je senat poskušal izbrisati njegov spomin z odredbo damnatio memoriae. Vendar niso bili uspešni. Zgodbe o njegovi ekscentričnosti, posebej tista o konju, so bile preveč sočne in preveč močne, da bi izginile. Zgodovinarji, kot sta Svetonij in Kasij Dion, so jih ohranili pri življenju in tako za vedno zacementirali podobo Kaligule kot pošastnega norca.
Ironično je, da je Kaligula s svojo provokacijo dosegel nesmrtnost. Zgodba je preživela tisočletja, ker je tako imenitna karikatura tiranije. Postala je opomin na to, kako tanka je meja med absolutno oblastjo in blaznostjo.
Na koncu pa je Incitatus morda najboljši simbol Kaligulove vladavine – bleščeč, razkošen, toda v svojem bistvu absurdna provokacija, usmerjena proti sistemu, ki ga je cesar preziral. Čeprav Incitatus nikoli ni sedel v senatu, je njegova zgodba postala nesmrtna priča o enem najbolj nenavadnih in drznih primerov politične satire v zgodovini človeštva.
Morda pa bi tudi na volilne lističe slovenskih volitev prav lepo sodilo ime – Incitatus.
