Podpore ni bilo

Lanske in prve zmagovalke futsal lige so postale Celjanke, članice ženskega nogometnega kluba Celje (ŽNKC), ki ne šteje niti dve leti. Entuziastični in hkrati težki so bili začetki kluba, trenerja Uroša Ločnikarja in njegovega pomočnika Amadea Štanteta, ki sta vendarle verjela v dekleta in ženski nogomet. »Z Amadeom sva bila najprej v nekem drugem klubu, kjer so dekleta izrazila željo, da bi igrala nogomet. Tako sem bolj za šalo postavil datum prvega treninga in rekel, da če jih bo prišlo več kot petnajst, bomo začeli trenirati. Res, prišlo jih je še več in kar sem rekel, sem rekel. Toda podpore in razumevanja za ženski futsal v tistem klubu ni bilo, zato sva se z Amadeom odločila, da odideva in poiščeva razumevanje drugje. Ker pa nikjer ni bilo zanimanja za ženski futsal, sva ustanovila klub kar sama,« razloži Uroš nič kaj lahke začetke ŽNKC. Njihov prvotni načrt je bil, da se poskusijo v velikem nogometu, toda soočali so se s pomanjkanjem igralk, obenem se je bližala zima, zato je padla odločitev, da ne bodo počivali, ampak se bodo pomerili kar v prvi ženski futsal ligi. Zgodilo se je, da so se dekleta nad futsalom navdušila.

Prvi korak – strel proti golu

Danes šteje ŽNKC petnajst deklet, kar je resda premalo za veliki nogomet, dovolj pa za malega. Njihova kapetanka Mateja Vojsk, ki ima 27 let, je v klubu praktično od njegovega začetka. »V osnovni šoli sem imela večinoma fantovsko družbo, in ko so igrali nogomet, sem šla vedno z njimi na igrišče, kjer smo brcali vse popoldne. Na začetku so nas dekleta postavili bolj kot ne v gol, kasneje, ko pa smo že znala z žogo, smo jih z veseljem predriblala. Nikoli nisem čutila, da bi imeli fantje kakšne zadržke do mene, morda jim je bilo le zanimivo, da dekle igra, in so na začetku spregledali kakšen prekršek. Ko pa smo začela dekleta resno igrati in smo postala boljša, smo se tudi že kregali za kakšen gol ali prekršek,« razloži simpatična svetlolaska svoje nogometne začetke. Morda je bilo samoumevno, da bo nekoč tudi sama resno poskusila z nogometom, pa čeprav futsalom, saj je bil ta šport vseskozi vpet v njeno življenje. »Nogomet se mi je zdel zanimiv, ker se je z njim ukvarjalo malo punc in smo bile izjema. Bilo nam je všeč, da ga ne znajo vse. Verjetno pa sem se zanj navdušila tudi, ker ga igra brat, in ko sva ga z mamo vozili na treninge, mi je bilo vedno zanimivo spremljati podaje, nabijanje golov…« pove Mateja in stvarno doda, da vseeno nima želje po profesionalni karieri. »Sem že starejša in najbrž ne bom več dolgo igrala, poleg tega imam drugačne življenjske cilje.«

So pa zato želje njene 22-letne kolegice Klare Cene precej drugačne. V nogometu, in to velikem, vidi svojo nadaljnjo pot, igrati si želi v Italiji. Pošali se, da igra nogomet, odkar je shodila, in da je bil njen prvi korak strel proti golu. Klara je najprej trenirala rokomet, a ker tam ni bilo pravega vzdušja, je obudila svojo prirojeno strast, nogomet. Oče, ki je prav tako nogometaš, ji je naredil doma nogometno igrišče, kjer lahko neomejeno dolgo trenira. »Verjetno imam po njem to željo po nogometu. Ves svoj prosti čas preživim na igrišču, kjer pridobivam kondicijo, vadim tehniko, dotike z žogo – da znaš teči z žogo čez igrišče, da ti torej ne uhaja,« pojasni mladenka, ki se vozi večkrat na teden iz Ljubljane, kjer študira, na treninge v Celje. »Ko sem imela službo, sem vse delo naredila vnaprej, samo da sem lahko šla na trening in se sprostila,« doda Mateja. Uroš dopolni: »Treningi potekajo trikrat na teden, če bi hoteli še kaj več, bi morali trenirati petkrat na teden. Toda če pogledamo, koliko odrekanja pomeni to za dekleta, ki se vozijo na treninge tudi od zelo daleč, res kapo dol za vso njihovo voljo in željo.«

Strah pred žogo

Prvotnih deklet, ki so tvorile celjski klub, danes ni več. Med njimi so bila namreč le redka, ki so se sploh ukvarjala s športom, prišla so bolj iz veselja do gledanja nogometa, zato je bila prva naloga trenerjev predvsem navaditi jih na žogo. Učile so se postopoma, ko so nekaj osvojile, je sledila druga veščina, pove Uroš in prizna, da se je na začetku kakšno dekle celo balo žoge.

»Večina prvotnih deklet je bila gledalk v klubu ali so bile partnerice igralcev. Nato pa je šlo od ust do ust, da imamo klub, in prišla so nova in nova dekleta. Tudi sama ženska futsal liga se je začela tako, da je iz različnih klubov, kjer so moški igrali futsal, prišla pobuda, da bi tudi za ženske, ki jih je bilo po klubih precej, nekaj naredili. Čeprav je liga zelo profesionalno organizirana, pa je treba vedeti, da igrajo naša dekleta iz čistega veselja in ne za denar. Nobena nima nič plačano, nasprotno, še sama kaj vložijo, treba se je voziti na treninge, tekme, zato se znotraj našega kluba ne moremo iti takšnega profesionalizma kot v kakšnem večjem klubu, ker to preprosto nismo. Treninge narediva z Amadeom takšne, da dekleta z veseljem trenirajo, ker gre res za čisto veselje. Smo kot družina, zelo se razumemo.«

»Druženje je poglavitno in punce smo res povezane med sabo,« doda Klara, »vse si povemo, sproti rešujemo probleme, ko pridejo. In seveda pridejo, ko pa nas je toliko! Tudi na igrišču se dobro razumemo in funkcioniramo.«

Vaški šport

Morda sta tudi vsa ta srčnost in iskrenost razlog, da uspeva dekletom premagovati veliko močnejše ekipe, vsaj kar se finančnega zaledja tiče. »Lani je bil moj največji izziv, da si ne bi naredili prevelike blamaže, ker sploh nismo vedeli, v kaj se spuščamo, kakšne bodo nasprotnice, kakšni bomo mi. No, pa smo postali državni prvaki. Letos je najbrž cilj vseh nas, da ta naslov ubranimo,« reče Uroš, Amadeo pa ga dopolni: »Konkurenca je, preostali trije klubi v ligi so bolje organizirani kot mi. Ker imajo zaledje moških futsal ekip, ki vlagajo vanje, so bolj prepoznavni in najdejo denar tudi za dekleta. Mi pa smo sami v Celju.« A kljub pomanjkanju finančnih sredstev so ne le postali državni prvaki, na mednarodnem policijskem turnirju na Nizozemskem, ki se ga je udeležilo 26 ekip z vsega sveta, so bili drugi, na turnirju v Avstriji pa so premagali tudi plačane igralke iz velikega nogometa.

Dekleta se na kakšni prijateljski tekmi soočijo tudi z moškimi nasprotniki. »Ko jih povabimo, da pridejo z nami igrat, mislijo, da se norčujemo iz njih. Kar se mi zdi malce smešno. Vendar hitro vidijo, da nas tako zlahka tudi ne bodo premagali, in potem jim morda res malce pade ego,« prizna Uroš. Tudi kapetanka Mateja se dobro spomni nekaterih prijateljskih tekem z moškimi nasprotniki: »Bila je ekipa, s katero smo prvo skupno tekmo izgubile morda za pet, šest golov. Druga tekma je bila izenačena, tretjo pa smo že zmagale. Naš napredek je viden. Fantje so resda višji, telesno močnejši, hitrejši in tudi tehnično so boljši. A na koncu nam vedno sežejo v roke in rečejo: Vsaka čast.« »Stereotipi o ženskah in nogometu so, dokler fantje ne igrajo proti nam in jih ne premagamo. A tega je vedno manj, kar se vidi tudi pri občinstvu, ki nas prihaja spodbujat,« pove Klara. Nič ni nenavadnega, če se zbere v dvorani, ko zaigrajo ženske, več ljudi kot na kakšni moški tekmi. Še posebno, ker pridejo navijat za svoje nogometašice kar cele vasi. Kajti naj bo mali ali dvoranski nogomet, uradno futsal, njegova zgodba ima zametke po vaseh, kjer se mlade obetavne nogometašice in nogometaši kalijo v vaških ligah za nekoč morda največje klube in reprezentanco.