Zakaj se v Sloveniji ne počutimo več varno, čeprav nas vsi relevantni svetovni indeksi še vedno uvrščajo v sam svetovni vrh najvarnejših držav? To vprašanje v zadnjem času vse pogosteje odmeva v javnosti, še posebno po tem, ko je policija določena območja v državi uradno opredelila za »varnostno tvegana«. Na eni strani imamo suhoparne številke, ki kažejo na stabilno ali celo izboljšano varnostno sliko, na drugi strani pa je subjektivni občutek posameznika, ki ga preplavljajo posnetki nasilja na družbenih omrežjih, novice o streljanjih in občutek, da se nekdaj mirne soseske spreminjajo v območja, kjer prevladujejo drugačna pravila.
Dr. Denis Čaleta z Inštituta za korporativne varnostne študije ta razkorak med statistiko in občutki razlaga z dejstvom, da je slovenska družba zgodovinsko navajena izredno visoke ravni varnosti. »Slovenska družba je skozi desetletja ponotranjila visoko raven osebne varnosti kot nekaj samoumevnega. Zato vsak, še tako majhen odklon od tega ideala v javnosti zaznamo kot dramatičen pretres,« pojasnjuje in dodaja, da bi dogodki, ki pri nas zasedejo naslovnice za več dni, v večjih evropskih prestolnicah, kot sta London in Pariz, minili skoraj neopazno ali pa bi bili del rutinskih policijskih poročil. Vendar pa Čaleta opozarja, da težava ni le v naši preveliki občutljivosti, temveč v tem, da se varnostna slika dejansko spreminja in postaja kompleksnejša, kar zahteva nove pristope in odločnejše ukrepanje države.
Varnostno tvegana območja
Nedavna določitev varnostno tveganih območij na ljubljanski Metelkovi in v naselju Brezje - Žabjak pri Novem mestu je v javnosti sprožila val ugibanj. Ali to pomeni, da so določeni deli Slovenije postali območja, kamor se ne hodi (angl. no-go zone)? Policija takšne interpretacije odločno zavrača. Pojasnjujejo, da določitev teh območij temelji na zakonu o nalogah in pooblastilih policije ter je rezultat skrbne varnostne ocene. »Območje se kot varnostno tvegano opredeli na podlagi objektivnih in preverljivih kazalnikov, kot so stopnja kriminalitete, statistični podatki o prekrških, število varnostnih intervencij ter druge strokovne ocene tveganj,« navajajo na policiji. To pooblastilo policistom omogoča uporabo tehničnih sredstev za fotografiranje ter video in avdio snemanje na javnih mestih, ne da bi za to potrebovali specifičen, neposreden povod v tistem trenutku. Cilj je jasen: zagotoviti javni red, preprečiti kazniva dejanja in povečati učinkovitost pri odkrivanju storilcev.
Denis Čaleta vzpostavitev takšnih območij ne vidi kot priznanje poraza, temveč kot nujen korektiv. »Vzpostavitev varnostno tveganih območij sama po sebi še ne pomeni, da se je varnost v državi sistemsko poslabšala, temveč kaže na večjo pripravljenost države, da ciljno ukrepa tam, kjer se težave kopičijo. Gre za odziv na lokalno koncentracijo incidentov,« poudarja. Vendar pa opozarja na drugo plat medalje: percepcija varnosti ima lahko večji vpliv na kakovost življenja kot sama statistika. Če se ljudje zaradi kamer in strožjega nadzora počutijo bolj ogrožene namesto varnejše, je ukrep lahko dvorezen meč. Zato Čaleta izpostavlja pomen komunikacije: »Vsak tak ukrep mora biti jasno predstavljen in časovno omejen. V nasprotnem primeru lahko povzroči več strahu kot realne varnosti.«
V Ljubljani manj kriminalnih dejanj
Podatki Policijske uprave Ljubljana za lani kažejo na zanimiv trend. Število obravnavanih kaznivih dejanj je padlo s 27.035 v letu 2024 na 24.682 v letu 2025. Kljub temu se v prestolnici soočajo s specifičnimi izzivi. Na območju Metelkove in bližnje železniške postaje policisti najpogosteje obravnavajo premoženjsko kriminaliteto, kot so tatvine in roparske tatvine, ter kršitve, povezane z ilegalno trgovino z drogami. Na drugi strani države, v Novem mestu, so izzivi drugačni – tam prevladujejo kršitve javnega reda in miru, uporaba strelnega orožja, vandalizem in grožnje. Policija poudarja, da gre za specifična okolja, kjer je gostota varnostnih dogodkov večja, a to ne pomeni, da so mesta kot celota nevarna.
Nekoliko presenetljivo sliko o tem, kje se v Sloveniji dejansko živi najvarneje, ponujajo raziskave Inštituta za korporativne varnostne študije. Na sam vrh lestvice najvarnejših mest sta se uvrstili mesti Jesenice in Velenje. Za marsikoga, ki ju povezuje predvsem z industrijo in delavskim okoljem, je to presenečenje. Denis Čaleta pojasnjuje, zakaj je tako: »Varnost ni zgolj odsotnost kriminala, temveč sistemska sposobnost okolja, da se pravočasno odziva na tveganja. Na Jesenicah in v Velenju so vzpostavili model, kjer občinsko vodstvo, policija, šole, socialne službe in lokalni prebivalci delujejo kot usklajen mehanizem. Ko se pojavi težava, se ne čaka na eskalacijo, temveč se ukrepa takoj.« To dokazuje, da je ključ do varnosti v tako imenovanem skupnostnem delu in socialni koheziji. Varno okolje je tisto, kjer so ljudje vključeni v skupnost, kjer so javni prostori urejeni in kjer obstaja medsebojno zaupanje.
Digitalni kriminal prehitel uličnega
Ko razmišljamo o nevarnostih, večina ljudi najprej pomisli na fizično nasilje, vlome in rope. Vendar Čaleta opozarja, da bi nas morale danes bolj skrbeti grožnje, ki so očem nevidne, a imajo lahko uničujoče posledice. »V sodobni družbi se težišče nevarnosti vse bolj premika v digitalni in socialni prostor. Kibernetske grožnje, spletne prevare, dezinformacije in zlorabe osebnih podatkov prizadenejo bistveno več ljudi kot klasični ulični kriminal,« pravi. Digitalni kriminal ne pozna meja in se dogaja v intimi naših domov, žrtve pa so pogosto najranljivejše skupine. Poleg tega se pod površjem kopičijo socialne razlike, ki dolgoročno najbolj spodkopavajo stabilnost skupnosti. Če ljudje izgubljajo občutek pripadnosti in zaupanja v pravno državo, postaja okolje dovzetnejše za konflikte in radikalizacijo.
Poseben izziv za prihodnost, ki ga izpostavlja sogovornik, je kadrovska kriza v varnostnih strukturah. Brez zadostnega števila policistov in mestnih redarstev na terenu je težko vzdrževati visoko raven preventive. »Kadrovska podhranjenost policije in mestnih redarstev pomeni manj prisotnosti v lokalnih okoljih, kar je slab signal za ohranjanje varnosti. Tehnologija in videonadzor sta lahko v pomoč, a ne moreta v celoti nadomestiti človeka v uniformi, ki pozna teren in ljudi,« opozarja Denis Čaleta. Preventiva namreč temelji na vidnosti in neposrednem stiku, ki gradi zaupanje med državljani in organi pregona.
Tudi vprašanje migracij in socialnih stisk, ki so v prestolnici vidnejše, vpliva na percepcijo varnosti. Policija sicer poudarja, da tujci ne izstopajo v statistiki kaznivih dejanj bolj kot domači državljani, vendar se v določenih delih Ljubljane, kjer se zadržujejo ljudje z roba družbe, koncentrirajo težave, ki vplivajo na počutje prebivalcev. Čaleta tu izpostavlja potrebo po širšem družbenem pristopu: »Varnost danes ni več zgolj vprašanje reda, temveč odpornosti družbe. Če bomo kot družba znali nasloviti socialne stiske, zasvojenosti in integracijske izzive, bo tudi kriminala manj. Policija je le zadnji člen v verigi, ki gasi požare, ki bi jih morali preprečiti že prej.«
Stalno vlaganje v preventivo
Slovenija torej ostaja ena najvarnejših držav, vendar ta status ni zapisan v kamen. »Še vedno smo varna oaza, vendar ta status ni samoumeven. Zahteva stalno vlaganje v preventivo in skupnostno varnost. Če se bomo odzivali pravočasno in sistemsko, lahko težave ostanejo obrobne,« zaključuje Denis Čaleta. Odločitev o vzpostavitvi varnostno tveganih območij je morda neprijeten opomin, da varnost zahteva budnost. Ključno pa je, da se ne ujamemo v past strahu, ki bi nas zaprl v domove, temveč da kot skupnost zahtevamo učinkovito delovanje institucij in hkrati sami prispevamo k boljšemu sožitju. Prava varnost se namreč ne meri le po številu kamer na ulicah, temveč po tem, kako trdne so vezi med ljudmi, ki te ulice vsak dan soustvarjajo. Če bomo znali ohraniti to medsebojno zaupanje in solidarnost, bo Slovenija še dolgo ostala kraj, kjer se ne bomo bali sprehoditi po parku v poznih večernih urah – ne glede na to, kaj pravi statistika ali občasno utripanje modrih luči na Metelkovi.
