Rubrika Vseveda Neda že več let obvešča in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.
***
»Obračam se na vas, ker me v zadnjem času bega in po malem tudi žalosti dogajanje v naši družbi. Zdi se, kot da smo postali skupek posameznikov, ki jih moti prav vse. Berem o pritožbah stanovalcev v blokih, ki kličejo policijo, ker sosed vadi inštrument. Sama živim v bloku, kjer nekdo redno vadi violino. Ta zvok me nikoli ni zmotil, prej nasprotno – pomirja me in me spomni, da je življenje okoli mene. Zakaj bi nekoga motil trud in lepota, ki nastaja?
Potem so tu kopališča, kjer nekatere moti otroški živžav. Pojavljajo se celo kopališča, kamor otroci nimajo vstopa. Podobno je v trgovinah. Ljudje postajajo nestrpni, jezni, če morajo v vrsti čakati več kot pet minut. Prepirajo se za malenkosti. Spomnim se časov, ko smo znali počakati, poklepetati v vrsti in potrpeti drug z drugim. Zavedali smo se, da v življenju nismo sami in da je sobivanje umetnost majhnih kompromisov,« piše naša bralka Anka in se sprašuje, kam je izginila ta potrpežljivost? Zakaj nas je vse začelo tako motiti?
Diagnoza družbe
Draga Anka, hvala za vaše pismo. Vaša opažanja so kot natančna diagnoza družbe, ki je pozabila na eno ključnih sestavin za srečno življenje: potrpežljivost.
Če si dovolimo slikovito prispodobo, se zdi, kot da je naš kolektivni »socialni imunski sistem« močno oslabel. Včasih smo bili odporni na manjše nevšečnosti. Naš organizem je te »dražljaje« prepoznal kot normalen del življenja in se nanje odzval mirno. Violina je bila glasba, otroški smeh je bil prihodnost, čakanje pa priložnost za kratek odmor.
Danes pa je naš imunski sistem postal preobčutljiv, skoraj avtoimun. Vsak najmanjši dražljaj, ki ni popolnoma po naši meri, sproži burno alergično reakcijo. Zakaj? Morda zato, ker smo se navadili na svet takojšnje zadovoljitve. S klikom naročimo hrano, s potegom prsta zamenjamo glasbo, ki nam ni všeč, in z daljincem preklopimo program, ki nas dolgočasi. Vse je postalo prilagojeno našim trenutnim željam. Ko pa stopimo v resnični svet, ta ne deluje na klik.
Analogna realnost
Sosedov mladi violinist nima gumba za preskok skladbe, otroci na bazenu nimajo gumba za utišanje in blagajničarka v trgovini nima funkcije za pospešeno predvajanje. Ta razkorak med našim digitalno natreniranim pričakovanjem in analogno realnostjo povzroča kratek stik – jezo in nestrpnost.
Vi, draga Anka, ste očitno ohranili zdrav in krepak socialni imunski sistem. Kaj storiti? Tako kot krepimo telesno odpornost, moramo zavestno krepiti tudi socialno. Morda tako, da se naslednjič v vrsti nasmehnemo nekomu za nami. Morda tako, da pomislimo na mladega glasbenika, ki se trudi, in mu v mislih zaželimo, da mu gre dobro od rok. Vsak tak majhen, zavesten trenutek potrpežljivosti je kot vitamin za našo družbeno odpornost.
