»Mislim, da se bo Slovenija z zdravim in motiviranim Luko Dončićem vsekakor borila za medalje. Imamo izjemnega vodjo ekipe, ki je zdaj še izoblikoval svoje telo, poleg njega pa imamo še druge dobre zunanje igralce, kot sta Klemen Prepelič in Gregor Horvat, ki sta v zrelih letih, tako kot tudi Edo Murić in Aleksej Nikolić. Šibkejši smo s centri, a na srečo v današnji košarki odločajo zunanji igralci in ne več premoč pod košem in višina, kot je bilo nekoč. Pri zunanjih igralcih smo bili vedno močni, prihaja tudi mladi rod,« je pred začetkom evropskega prvenstva optimističen Zmago Sagadin, naš najuspešnejši košarkarski trener, ki je v časih, ko je bila dvorana Tivoli nabito polna, Olimpijo popeljal k osvojitvi evropskega pokala in uvrstitvi na final four evrolige.
Brez visokih igralcev
Med drugim je bil še trener Crvene zvezde, Zadra in Splita ter slovenske reprezentance, ki jo pozorno spremlja tudi letos. Ni mu ušlo, da si vodstvo reprezentance in košarkarske zveze ni pravi čas zagotovilo udeležbe igralca na položaju centra, kjer je praznino zadnji hip in po svoji dobri volji vsaj delno zapolnil že odpisani Alen Omić. »Zadnja leta naš strokovni štab zelo nespretno krmari okrog teh naturaliziranih tujcev oziroma visokih igralcev, ki nam jih primanjkuje in smo jim zato podelili kar nekaj potnih listov. Po Anthonyju Randolphu smo ga dali še Jordanu Morganu, Miku Tobeyju in Joshu Nebu, ki so vsi izjemni igralci, a na koncu nimamo nobenega od njih, čeprav bi krvavo potrebovali vsaj enega. Slabost Slovenije bosta zato bitka pod košem za odbite žoge in igra po globini, a mislim, da to ne bo odločilno,« meni 72-letni Celjan, ki se dobro spomni časov, ko je bila prav igra pod košem ena naših prednosti, saj smo imeli številne izvrstne domače centre, kot so bili Rašo Nesterović, Primož Brezec, Erazem Lorbek, Matjaž Smodiš, Uroš Slokar, Gašper Vidmar ...
Kje se je zalomilo? Sagadin ima odgovor. »Že vsaj deset let se nihče v Sloveniji sistematično ne ukvarja z razvojem visokih košarkarjev. Pri igralcih, ki so primerni za položaj centra, je individualno delo še toliko bolj pomembno. Krivda je predvsem na klubski ravni, saj v lovu na čimprejšnji rezultat vsi naši klubi raje poiščejo tujca, kot da bi razvijali domače visoke igralce. Poleg tega se zdaj pri nas trenira po poldrugo uro na dan, kar ni dovolj. Za razvoj mladega igralca je dnevno potrebnih od pet do sedem ur treninga, kar v Sloveniji ni več mogoče. Najbolj zagnani potem odhajajo v tujino, kjer pa se nekako izgubijo, kot se je zgodilo bratoma Macura. Pomanjkanje visokih igralcev v Sloveniji se bo očitno nadaljevalo,« opozarja sogovornik, ki ga skrbi tudi vse bolj množično odhajanje mladih košarkarjev v ameriško študentsko košarko.
Slabi obeti za Evropo
»Odkar so Američani pred dvema letoma ukinili amaterizem v študentski košarki in dovolili plačevanje, mladi iz Evrope odhajajo tja, saj lahko tam zastonj končajo univerzo, zraven pa zaslužijo še kak milijon ali dva, tudi če jim ne uspe priti v NBA. Ti odhodi so katastrofa za evropsko košarko, kjer zaradi vojne med Fibo in evroligo sploh ni sogovornika, ki bi od NBA za vsakega tu izšolanega košarkarja zahteval odškodnino. Košarkarji, ki bodo tam napredovali, bodo sicer še vedno lahko kdaj igrali za reprezentanco, tako kot zdaj Martin Krampelj, a za klube je to gotovo velik problem, saj se bo brez odškodnin prej ali slej zalomilo pri produkciji novih igralcev. Evropski klubi so poleg tega preplavljeni s tujsko legijo ameriških košarkarjev, ki niso dovolj dobri za ligo NBA. Ameriška košarka je po eni strani manj gledljiva od evropske, kjer se več pozornosti posveča tudi obrambi in taktiki, po drugi pa to duši državne reprezentance. Če igrajo v najmočnejših klubih večinoma tujci, težko razviješ igralce, ki bodo igrali za domačo državno reprezentanco. Ponosen sem, da sem se sam tudi v praksi držal načela, da svet stoji na mladih. Vsako leto sem enega ali dva mlada igralca potisnil v prvo ekipo in starejšim igralcem razložil, da je treba skrbeti tudi za prihodnost naše košarke. V mladinskih kategorijah imamo tudi zdaj vedno nekaj obetavnih igralcev, a se hitro izgubijo, ker ne dobijo prave priložnosti v naših najboljših klubih, « ugotavlja Sagadin, ki za zdaj zaman upa, da bi se nekaterih nevarnosti zavedali tudi evropski košarkarski veljaki.
Upa tudi, da se bodo iz svojih letošnjih napak še pravi čas kaj naučili v vodstvu slovenske reprezentance, ki je pred dnevi vneslo nekaj nemira z nepričakovanim slovesom od dolgoletnega reprezentanta Zorana Dragića. Vabilu selektorja se je tudi tokrat odzval in se bil po naporni sezoni v Španiji pripravljen odpovedati poletju z družino, a ga je nato selektor črtal s seznama, ne da bi mu sploh dal pravo priložnost na pripravljalnih tekmah. »To je bilo zares zelo nespretno narejeno. Mislim, da 36-letnega veterana, ki je veliko dal slovenski košarki, strokovni štab sploh ne bi smel vabiti, če niso resno računali nanj. Že pred začetkom priprav je treba vedeti, ali ga bodo potrebovali ali ne. Če ga ne, bi se bilo treba z njim pogovoriti že pred dvema mesecema, pa ne bi bilo sedanje užaljenosti in skaljenih odnosov. Če takega veterana povabiš na priprave, mora igrati, ne pa sedeti na klopi in potem odpasti. Za mesto v reprezentanci naj se bori nekaj mladih fantov, ki na pripravah pridobivajo koristne izkušnje in dvigujejo kvaliteto treninga, preverjenih veteranov pa niti ne gre klicati, če nimajo zagotovljenega mesta v ekipi. Tako se z njimi enostavno ne dela. Upam, da vodstvo ne bo več delalo takih napak, ki vnašajo nemir, in da bo v prihodnje bolj pazljivo in korektno ravnalo z zaslužnimi mojstri košarke, kakršen je Zoran Dragić,« svetuje izkušeni trener, ki je bil svojčas tako znan in priljubljen, da so ga imitirali celo v radijski oddaji.
Še vedno aktiven
»Satira je zdrava zadeva in samo čestitam lahko fantom, ki so dolga leta zabavali vso Slovenijo, mogoče tudi malo na moj račun. Mene to nikoli ni motilo in sem bil v dobrih odnosih s Sašem Hribarjem in drugimi sodelavci Radia Ga Ga,« pravi Sagadin, ki je v trenerski vlogi vselej deloval precej zaskrbljeno in živčno, zdaj pa izžareva nenavadno mirnost. Morda tudi zato, ker precej časa preživi na morju, kjer ima v zalivu na Krku motorno barko. Vsako poletje si še vedno vzame čas tudi za sodelovanje v košarkarskem kampu v Tolminu.
»Ta košarkarski kamp ima dolgo zgodovino, saj se je začel še v mojih časih pri Olimpiji. Obiskalo ga je tudi precej košarkarjev, ki sem jih treniral in so se potem prebili celo v ligo NBA, od Marka Milića, Bena Udriha in Šarunasa Jasikevičiusa do Primoža Brezca in Vladimirja Stepanie,« se z zadovoljstvom spominja neuničljivi trener. Glede na njegovo silno ljubezen do košarke in željo po prenašanju svojih izkušenj na mlade ni izključeno, da bodo njegovi nasveti pomagali še kakemu nadobudnemu košarkarju, ki bi se morda kdaj prebil v najmočnejšo ligo na svetu in se tako pridružil dosedanjemu ducatu NBA-jevcev z Zmagovim pečatom.
