Susan George, sicer prodorna raziskovalka in kritičarka neoliberalnega kapitalizma, si je za predstavitev te druge strani na razredni fronti izbrala satiro, »resnično fikcijo« oziroma, kot to sama opiše, gensko spremenjeno, hibridno knjigo.

Zgodba z Naročniki, skrivnostnimi predstavniki vladajoče globalne elite, in delovno skupino prav tako skrivnostnih znanstvenikov, ki za Naročnike pišejo poročilo o perspektivah kapitalističnega sistema, je izmišljena. Žal je vsebina izmišljenega poročila še kako resnična in stvarna, le napisano je na način, ki ustreza zmagoviti, oholi in brezčutni neoliberalni eliti.

Ta format »resnične fikcije« je Susan George omogočil, da je nekatere stvari opisala brutalno jasno, kajti poročilo iz Lugana je seveda strogo zaupno, avtorji nastopajo anonimno, namenjeno je »zgolj Naročnikom«. Tako je lahko brez zadržkov pisala o resničnih vzrokih globalne finančne krize, o velikem bogatenju že tako bogatega enega odstotka prav v času, ko zahodne vlade neumorno ponavljajo mantro o varčevanju, krčenju javne porabe, privatizaciji vsega, tudi zraka in vode, o velikem spopadu dveh velikih družbenih modelov – razsvetljenskega in neoliberalnega elitistično/ekonomskega – v katerem slednji nezadržno zmaguje in globalno družbo vedno hitreje potiska proti točki, s katere ne bo več vrnitve. Država blaginje je pokopana, vrednote razsvetljenstva, družbena solidarnost in soodgovornost, človekove pravice in demokracija so anahronizem, v ospredje stopajo individualizem, tekmovalnost, vladavina močnejših. In pa, svet je prenatrpan z množicami neproduktivnih revežev, ki niso sposobni skrbeti sami zase. Ne, priporoča delovna skupina svojim bogatim Naročnikom, ne bomo nad njimi izvajali genocida, to bi škodilo vašemu ugledu, razen tega pa še nikoli ni bilo učinkovito. Pustimo raje, naj svoje naredijo štirje jezdeci apokalipse: kuga, lakota, vojna in smrt.

Iz knjige Kako zmagati v razredni vojni bomo v naslednjih tednih objavili nekaj odlomkov, nato pa tudi pogovor z avtorico Susan George, raziskovalko in avtorico številnih del o družbeni neenakosti, ki je v zadnjih letih še posebno kritična do Evropske unije in njenega brezglavega prevzemanja ideologije in prakse neoliberalizma.

Svet neizmerno premožnih

Izjemni dosežki naših Naročnikov se prepričljivo odražajo v blaginji višjih družbenih slojev. Že petnajst let nas o premoženju najbogatejših obvešča poročilo World Wealth Report. Raziskovalci, ki ga pripravljajo, imajo vse razloge, da svojemu delodajalcu priskrbijo zares najnatančnejše podatke. Delajo namreč za družbo Merrill-Lynch Wealth Management, ki pomaga upravljati premoženje najpremožnejšim zemljanom.

Poročilo temelji na premoženju ljudi, ki v svetu veljajo za visokopremožne posameznike (VPP). Da bi se nekdo uvrstil med VPP, mora imeti vsaj za milijon dolarjev likvidnih sredstev, torej denarja, ki ga lahko uporabi v tistem trenutku, ko zasluti dobro priložnost. V to seveda ni vključeno premoženje, ki ga ni mogoče v zelo kratkem času pretvoriti v likvidni denar, na primer hiše, zemljišča, avtomobili, jahte, umetniške zbirke, nakit in podobno. Še veliko bolj ekskluzivna kategorija pa so ultrapremožni posamezniki (UPP), v katero se po enakih merilih uvrščajo tisti, ki imajo vsaj 35 milijonov likvidnih sredstev.

Kot si lahko mislimo, in kot Naročniki brez dvoma dobro vedo, je finančni cunami na začetku krize silovito pretresel vrste VPP, tako po njihovem številu kot tudi skupnem bogastvu, ki je doseglo nov rekord prav pred izbruhom krize. Leta 2007 je svetovni razred VPP štel 10 milijonov ljudi, njihovo kolektivno premoženje pa je bilo ocenjeno na 40,7 bilijona (40.700.000.000.000) dolarjev, kar je enako trem letnim bruto družbenim proizvodom Evropske unije ali ZDA ter trinajstim BDP Indije. Samo leto dni pozneje, potem ko je minil najhujši val uničevanja bogastva, je poročilo našim Naročnikom prinašalo trpko novico: število VPP je padlo za 15 odstotkov, njihovo kolektivno bogastvo pa za skoraj 20 odstotkov. Ostalo jih je le še 8,6 milijona in imeli so le še za 32,8 bilijona dolarjev likvidnih sredstev. Usoda UPP, se pravi tistih z več kot 35 milijoni likvidnih sredstev, je bila leta 2008 še strašnejša: njihove vrste so se skrčile za 25 odstotkov, bogastvo pa za 24 odstotkov.

Vlade rešujejo banke

Človek bi se upravičeno bal najslabšega. Kaj če bi vlade, posebno severnoameriške, evropske in azijske, presodile, da je kljub dramatičnim izgubam v njihovih državah še vedno dovolj zelo resno bogatih posameznikov, ki jih je zato treba resno obdavčiti in prisiliti, da bodo tudi sami prispevali k blaženju krize, če so jo že povzročili? Takšna sprememba politike je bila zelo verjetna in ljudje so jo tudi pričakovali, še posebno, ker so te iste vlade hkrati na svoja pleča prevzele velikanske izgube zasebnih bank. Sveži denar so nujno potrebovale in kaj lahko bi se odločile, da tega bremena ne bodo več prenašale na pleča svojih manj srečnih državljanov s spodnjega dela družbene lestvice. Javni uradniki bi se konec koncev lahko ustrašili nezadovoljstva množice, ki bi jih že ob naslednjih volitvah lahko nagnale s položajev.

Bali smo se tudi za svoje Naročnike, toda spet se je izkazalo, da je vsaka skrb odveč. Samo leto dni po strmem padcu se je skupina VPP skoraj povsem vrnila v predkrizno stanje. Spet jih je bilo 10 milijonov. Namnožili so se za 17 odstotkov, kolektivno pa so bili vredni 40 bilijonov dolarjev – napredek za upoštevanja vrednih 19 odstotkov. In vse to le v letu dni. Toda vzpona še ni bilo konec. Leta 210 je ta čudovita skupina podrla vse stare rekorde. World Wealth Report za leto 2011 je bil povsem pomirjujoč: našteli so 11 milijonov VPP, ki imajo v žepu skupno 42.400.000.000.000 dolarjev.

Preporod ultrabogatih

V slogu, povsem primernem svojemu statusu, pa so preporod doživeli tudi ultrabogati posamezniki. Ultraši so vsako leto predstavljali zelo majhen del celotne skupine bogatašev – nikoli jih ni bilo več kot za odstotek. Vendar pa so imeli običajno v lasti približno tretjino skupnega premoženja teh nekaj milijonov ljudi.

Spomnili se bomo, da je kriza sprva načela njihova sredstva za skoraj četrtino. Samo dve leti pozneje, leta 2010, pa so se z nadpovprečnimi dobički pomnožili za deset odstotkov in svoje kolektivno bogastvo povečali za 11,5 odstotka. To pa je na koncu pomenilo, da so ultraši, ki jih je v skupni populaciji VPP komaj za 0,9 odstotka, nadzorovali nekaj več kot 36 odstotkov vsega bogastva, ki je v lasti najbogatejših ljudi na našem planetu – ali vsega skupaj 15,4 bilijona dolarjev!

Iz podatkov Merrill-Lyncha si lahko izračunamo, da svetovna populacija ultrašev, ki si delijo to bajno vsoto, šteje malenkost več kot 100.000 ljudi. Povprečno ima vsak od njih (še vedno govorimo zgolj o likvidnih sredstvih v gotovini ali čim podobnem) 150 milijonov dolarjev.

Toda tudi zdaj še nismo povsem na vrhu piramide bogatih. Še nekoliko natančnejšo podobo dobimo s pomočjo letnega seznama milijarderjev, ki ga objavlja revija Forbes. Tako kot ultraši predstavljajo zgolj odstotek vseh VPP, je v skupini UPP samo za približno odstotek milijarderjev – v Forbesovem popisu za leto 2011 jih je bilo 1100 oziroma 1,8 odstotka – njihovo skupno bogastvo pa znaša 4,5 bilijona dolarjev (4.500.000.000.000 dolarjev) oziroma 34 odstotkov vsega premoženja UPP in več kot 10 odstotkov vsega bogastva VPP.

Če povzamemo, je bilo leta 2010, v primerjavi s približno sedmimi milijardami vseh ljudi na našem planetu, stanje med bogatimi naslednje:

n11.000.000 ljudi je bilo kolektivno vrednih 42.700.000.000.000 dolarjev ali drugače – eden na vsakih 636 zemljanov je imel v povprečju za 3.900.000 dolarjev (likvidnega) premoženja.

nOd teh je bilo 103.000 ljudi kolektivno vrednih 15.400.000.000.000 dolarjev ali drugače – eden na vsakih 68.000 ljudi je imel v povprečju 150.000.000 dolarjev premoženja.

nOd teh je bilo 1100 ljudi vrednih 4.500.000.000.000 dolarjev ali drugače – eden od 6.400.000 zemljanov je imel povprečno 4.100.000.000 dolarjev premoženja.

Prepričani smo, da so nekje v vrstah teh najslavnejših, najboljših in najčastitljivejših zastopani tudi naši Naročniki.

Zadnji World Wealth Report ni prinesel nobenih napovedi, vendar pa je že tisti iz leta 2009 kljub recesiji z veliko gotovostjo napovedoval, da bo leta 2013 kolektivno bogastvo VPP znašalo 48.000.000.000.000 dolarjev. Ko se povzpenjamo na ta zlati Everest bogatih in pridemo do tistega zadnjega odstotka od odstotka od odstotka najbogatejših, postaja gora vedno bolj strma, vedno bolj zavita v skrivnostne oblake, ki jih nikoli ne predre pogled onih, ki za vedno ostajajo povsem na dnu, brez upanja, da bi se kdaj povzpeli.

Prihodnjič: Človekove pravice vredne toliko kot pismo Božičku