»Hrast, ki je rasel sredi planjave in od katerega so bile speljane različne poti, je bil v 70. letih prejšnjega stoletja pomemben element slovenskega domačega graditeljstva,« se je pred leti spominjal Tone Janežič. Danes to njegovo duhovito domislico marsikdo težko razume, zato moramo zadevo nekoliko razložiti. Za betoniranje potrebujemo betonsko železo. Če imate denar, greste v trgovino in kupite posebne mreže. Toda v časih samograditeljstva so bile zelo drage, zato so gradbeno železo zasebni graditelji kupovali v velikih kolutih, nato je bilo treba žico zravnati... Postopek je bil znan: če je kje blizu raslo močno drevo, najbolje debel hrast, so en konec privezali okoli njega, drugi konec pa zapeli za tovornjak ali traktor, ki je močno potegnil. Žice je bilo kakšnih 200 metrov.

Lažje je šlo drugače: če je bilo le nekaj ravne površine, na kakšni stranski cesti, sta se vsaksebi postavila dva težka tovornjaka, vsak konec žice so privezali na tovornjak, vozili sta potegnili in žico zravnali. Potem je bilo tako žico mogoče razrezati na posamezne primerno dolge uporabne konce, za kar sta najbolje služila oster konec krampa za sekalo in manjša macola. Mrežo za betonsko ploščo srednje velike hiše so potem ves dan vezali s tanko žico. Običajno so k temu delu nagnali ženske in otroke, ker so se lažje sklanjali.

Na vrsti je bila betonska veselica: vsa soseska, vsi prijatelji in sorodniki so prišli betonirat ploščo, pri čemer je bilo v navadi, da je moral vsak, ki je bil deležen te pomoči, uslugo prej ali slej vrniti. Na koncu so betonsko ploščo zalivali, da ni počila, pa tudi pošteno zalili. Pač gradbena faza s srečnim in veselim koncem. Otroška pesmica »Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi« je bila realizirana tudi v resnici.

Že proti koncu osemdesetih let se je stanje glede betona močno spremenilo, saj je bilo mogoče potrebno količino naročiti kar v betonarni, pripeljali so si ga ljudje najprej sami, potem s hruškami, še pozneje se je začela vgradnja s posebnimi črpalkami. Delo, ki je prej trajalo ves dan, je zdaj opravljeno mimogrede.

Težave so bile seveda tudi s kritino: bile so le velike ali male salonitke, ki so jih prodajali, zato je dežela počasi postajala neznansko siva, brez značilnih rdečih strmih streh. Zdaj nam te iste salonitke, kjer še so, povzročajo sive lase, ker je že dolgo znano, da vsebujejo nevarni azbest. Ampak takrat se je gradilo tako, kot so počeli že naši predniki: gradili so iz tistega, kar je bilo, ne pa iz tistega, kar so si želeli…

No, ko imaš enkrat streho nad glavo, je treba urediti še vse drugo. Toda takrat je tako pri proizvajalcih kot pri trgovcih veljalo: če ne boš vzel ti, že čaka v vrsti drugi. Vsaj nekateri domiselni trgovci so si s špekuliranjem s posojili kar lepo opomogli, še zlasti če je trgovina ponujala zelo pisano izbiro in so imeli dobre zveze v tovarnah. Šlo je pa takole: v banki si si vzel kredit za peč, grelnik vode ali kaj drugega. To je bilo kajpak namensko posojilo. Blagajničarka ali računovodkinja je morala počakati, da je prišel k njim kupec, ki je isto reč kupil z gotovino. Denar je vzela (odštela strošek za trud!), srečni kupec je dobil »tvoj« artikel, kupljen v resnici s posojilom – ti pa si imel gotovino. Zapleteno? Zdaj je že tako videti, takrat pa so bili nekateri trgovci pravi carji!

Posebno vprašanje je bila notranja oprema hiš. Berimo spomine prekaljenega graditelja: »Če si si hotel kaj izmišljati, so bile že nepremostljive težave. Tovarne so pač delale tisto, po čemer je bilo največje povpraševanje v družbeni stanovanjski zidavi. Ploščice v sanitarnih prostorih so izdajale čisto neinventivnost: najpogosteje dosegljive so bile ene same oblike in bele, tako da se kopalnica in kuhinja v stanovanjskih prostorih nista ločili od mesnice ali bolnišnice, včasih tudi v kakšni strupeno zeleni ali modri barvi, čeprav so bili keramični obrati, na primer v Velenju, pa tudi nekateri v južnejših republikah, ki so že začeli ploščice domiselno barvati. Vendar so bile take ploščice dražje.

Ko so začenjali prodirati na zahtevne zahodne trge, se je izbira zelo povečala in je bilo mogoče dobiti izvozno blago, v glavnem tisto, ki je zaradi napake prišlo nazaj. Tudi to je bilo boljše kot tisto za domači trg. Če si je kdo v letih, ko je pri nas zraslo največ hiš, zaželel kaj drugega, je šel po ploščice v Italijo, pri čemer je moral imeti na tej strani meje svojega Primorca z maloobmejno prepustnico, ki je lahko ob vsakem prihodu čez mejo uvozil največ tri kvadratne metre ploščic. Pač je moral večkrat čez mejo v trgovine, kjer si se lahko že tedaj naslajal nad bogastvom oblik in barv. Je pa veljalo, da je treba čim prej v novo hišo. Srečni lastniki so si najprej uredili en prostor za bivanje, se vselili, potem pa nadaljevali v skladu s finančnimi možnostmi.«

Prihodnjič: Halo! Ugani, od kod kličem!