Nemški mediji in tiskovna agencija DPA poročajo, da je štirideset let po padcu vojaške diktature v Braziliji tamkajšnje sodišče v odročnem amazonskem mestu Redenção nemškega avtomobilskega giganta Volkswagen obsodilo na plačilo rekordne odškodnine v višini 165 milijonov realov (približno 26 milijonov evrov) zaradi vpletenosti v sistematično izkoriščanje delavcev v razmerah, podobnih suženjstvu.
Takšna sodba med drugim razkriva mračno poglavje iz zgodovine podjetja, ko je to v 70. in 80. letih v osrčju Amazonije s pridom izkoriščalo delovno silo. Volkswagen je sicer že napovedal pritožbo.
Simbolno zadoščenje
Sodba omenjenega sodišča ni zgolj finančni udarec za korporacijo, temveč predstavlja tudi simbolno zadoščenje za stotine delavcev, ujetih v domnevnem peklenskem krogu dolžniškega suženjstva na posestvu, ironično poimenovanem Fazenda Vale do Rio Cristalino (Farma Doline kristalne reke). Po navedbah tožilstva gre za najvišjo denarno kazen, kadarkoli izrečeno v Braziliji v primeru modernega suženjstva. Poleg plačila odškodnine sodišče od Volkswagna zahteva tudi javno opravičilo žrtvam.
Volkswagen do Brasil, torej brazilska veja znanega koncerna, je v odzivu sporočil, da se bo na višjih instancah še naprej boril proti obtožbam. »Z 72-letno tradicijo v državi naše podjetje dosledno spoštuje načela človeškega dostojanstva ter se strogo drži vseh veljavnih delovnopravnih zakonov in predpisov,« so zapisali v izjavi za javnost.
Toda pričevanja in dokazi, zbrani v večletni preiskavi, kot kaže, rišejo drugačno sliko.
Zgodba sega v leto 1973, ko je brazilska podružnica Volkswagna, v času brutalne vojaške diktature (1964–1985), pridobila ogromno posestvo v zvezni državi Pará. Projekt, ki so ga oblasti podpirale z davčnimi olajšavami, je bil del širše nacionalne strategije za kolonizacijo in gospodarski razvoj prostrane Amazonije. Uradno je šlo za vzorčni kmetijski obrat za govedorejo, v resnici pa je, kot očitajo tožilci, postal prizorišče sistematičnega kršenja človekovih pravic.
Večletna preiskava
Preiskava, ki se je uradno začela leta 2019, temelji na desetletja starem delu duhovnika in aktivista Ricarda Rezendeja. Ta je kot regionalni koordinator Pastoralne zemljiške komisije že v 80. letih začel zbirati pretresljiva pričevanja delavcev, ki so uspeli pobegniti s farme. Po njegovih besedah so delavce, večinoma iz revnejših delov Brazilije, na farmo zvabili z lažnimi obljubami o dobrem zaslužku.
Resničnost je bila drugačna. Delavci so bili, kot namiguje obtožnica, podvrženi izčrpavajočim delovnikom, od zore do mraka, pogosto brez ustrezne prehrane in v nečloveških bivanjskih razmerah. Njihova plača je hitro kopnela zaradi oderuških cen hrane, orodja in prenočišč, ki so jih morali kupovati v trgovini na sami farmi. S tem so jih pahnili v tako imenovano dolžniško suženjstvo – sistem, v katerem dolg nenehno narašča in ga je nemogoče odplačati.
Vsak poskus pobega je bil menda strogo kaznovan. Po navedbah tožilstva so oboroženi stražarji preprečevali delavcem, da bi zapustili posestvo. Pričevanja govorijo o pretepanju, mučenju in celo umorih tistih, ki so se uprli. »Kar smo tam doživeli, je bilo huje kot v zaporu. Bili smo sužnji dolga in strahu,« je v enem od dokumentiranih pričevanj povedal nekdanji delavec, kar so povzeli nekateri mediji.
Leta 2023 je propadel poskus izvensodne poravnave med Volkswagnom in brazilskim tožilstvom. To je decembra 2024 privedlo do vložitve tožbe in zdajšnje obsodbe.
