Na konferenci AmCham Slovenija so vodilni strokovnjaki danes opozorili na ključni paradoks države: imamo vrhunske talente, a nam spodleti pri ustvarjanju okolja, v katerem bi ti lahko zares zasijali. Od slabe percepcije zdravstva in »možganskega obtoka« do pomanjkanja kulture zaupanja in strateške vizije – pot do inovacijske družbe je tlakovana z zamujenimi priložnostmi.
Slovenija se namreč nahaja sredi globalne tekme, kjer valuta niso več zgolj investicije v fizični kapital, temveč v ljudi – v talente, ki s svojo radovednostjo, znanjem in pogumom premikajo meje mogočega. Toda podatki kažejo, da država v tej tekmi komajda drži korak. Na nedavni lestvici globalne konkurenčnosti talentov IMD se je Slovenija znašla na skoraj natančni sredini, na 32. mestu med 69 državami. »Če ste tisti, ki odločate o tem, ali boste še v to državo investirali, vas to verjetno ne navdušuje preveč,« je zbrane na konferenci soočil dr. Peter Wostner, sekretar z urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR).
Koreniti premik
Čeprav smo precej boljši od višegrajskih držav, za inovacijskimi voditeljicami, kot so Švica, Danska in Finska, zaostajamo. Še bolj skrb vzbujajoče je, da smo v primerjavi s preteklimi leti zdrsnili s 25. mesta, predvsem zaradi padca na področju investicij v talente in njihove privlačnosti.
Človeški viri so kljub vsemu še vedno primerjalna prednost Slovenije, vendar je to prednost, na katero smo »vedno manj pozorni«. Da bi dvignili kakovost življenja, ki je že sedaj visoka, je po Wostnerjevih besedah ključna beseda »produktivnost«. To pa zahteva korenit premik: »Preiti moramo iz investicijsko poganjane rasti v inovacijsko odprto rast«.
Da Slovenija sedi na bogatem nahajališču »surove nafte 21. stoletja« – talentih –, potrjuje tudi Globalni inovacijski indeks. Kot je izpostavila dr. Andreja Kodrin, direktorica in ustanoviteljica podjetja Quintaum, se Slovenija po kazalniku Human Capital & Research uvršča na visoko 20. mesto na svetu. »To, kar je danes nafta, redke kovine, imamo mi tukaj. To so talenti, to so ljudje,« je dejala.
Toda tu se pojavi ključni problem. Ko pogledamo, kaj država iz teh talentov dejansko ustvari, slika zbledi. Po vseh ostalih parametrih inovacijskega indeksa Slovenija pade na 35. mesto. Še huje, pri nekaterih indikatorjih smo zdrsnili celo na 68. ali 70. mesto. Mi imamo to nafto, to dragoceno surovino, ne naredimo pa polizdelka, je slikovito ponazorila Kodrinova.
Razkorak med potencialom in rezultati
Ta razkorak med potencialom in rezultati odraža globljo težavo, na katero opozarja tudi Matevž Frangež, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport. Po njegovem mnenju je Slovenija ujeta v miselnosti »zanesljivega in kakovostnega dobavitelja« in mora nujno narediti preskok v »razvojnika inovativnih in naprednih rešitev«. K temu pozivajo tudi podatki UMAR-ja, ki po Frangeževih besedah že leta rišejo jasen zemljevid, kaj mora država narediti za dvig produktivnosti. Težava je, da družba tem spremembam ni naklonjena. »Vstopili smo v obdobje daleč najbolj globokih gospodarskih sprememb v človeški zgodovini,« je poudaril Frangež in dodal, da te spremembe v Sloveniji prepogosto razumemo kot grožnjo, namesto kot izjemno priložnost.
Debata o talentih se neizogibno dotakne vprašanja odhajanja visoko izobraženih v tujino. Podatki, ki jih je predstavil Wostner, kažejo kompleksen trend. Selitveni prirast slovenskih državljanov z visoko izobrazbo je res negativen – več se jih odseli, kot priseli. Vendar pa je skupni selitveni prirast visoko izobraženih v Sloveniji razmeroma ugoden, deloma zaradi prihoda ljudi iz Ukrajine. Situacija torej »ni kritična, ni pa nikakor razlogov za to, da smo zadovoljni«.
Kaj pa tiste, ki so odšli, odvrača od vrnitve? Bojana Selinšek, predsednica Društva VTIS, ki se je oglasila iz Londona, kot glavni razlog za odhod in ostajanje v tujini navaja karierne in akademske priložnosti. Vendar ni vse v delu. Mnoge odvrača tudi slovensko okolje. »Ko se pogovarjamo s slovenskimi podjetji, vidimo, da ni tujcev oziroma je tako majhen odstotek, da se res počutiš zelo drugače«. Želja po delu v mednarodnem okolju, v angleškem jeziku, in kultura, ki sprejema drugačne poglede, sta prav tako lahko ključni. Dodaten izziv pa predstavlja dejstvo, da ima kar 70 odstotkov članov društva VTIS partnerje iz tujine, kar pomeni, da se ne vrača posameznik, ampak celotna družina, ki potrebuje ustrezno podporno okolje, od vrtcev do kariernih priložnosti za partnerja.
»Kroženje možganov«
Kaja Cunk iz organizacije ASEF, ki povezuje več kot 150 slovenskih doktorjev znanosti v tujini z mladimi talenti doma, poskuša koncept »bega možganov« (brain drain) preoblikovati v »kroženje možganov« (brain circulation). Poudarja, da imajo Slovenci v tujini močno afiniteto do domovine, vendar hkrati včasih dobijo občutek, da jih pokličemo takrat, ko bi se radi slikali z njimi, da pa morda resničen del njihove uporabne vrednosti včasih zanemarjamo.
Ključne ovire za razvoj talentov niso samo zunanje, temveč globoko zasidrane v družbeni kulturi in sistemih. Andreja Kodrin je izpostavila še presenetljiv podatek: čeprav ima po raziskavah kar 89 odstotkov zaposlenih v slovenskih podjetjih zelo dobre medosebne odnose, je zaupanje padlo na zgolj eno tretjino. Glavni razlog? »Nimamo kulture povratnih informacij,« pravi. Odnosi so odlični, dokler se ne dotaknemo dela. Pohvala je prijetna, a ne vodi nikamor, vsaka druga povratna informacija pa se razume kot kritika. Zanimivo je, da se zaposleni ne bojijo toliko kritike nadrejenih kot kritike svojih kolegov. To ustvarja okolje, ki duši kreativnost in inovativnost, saj ideje »ubijejo, še preden pridejo do menedžmenta«.
Ta kultura se začne že v šolskem sistemu. Jasna Dominko Baloh, ustanoviteljica in direktorica Dobe fakultete, je bila ostra: »Sistematičnega spodbujanja in prepoznavanja talentov v šolah nimamo dovolj razvitega«. Štipendije temeljijo na ocenah, torej na pridnosti, medtem ko »talent, inovativnost in radovednost niso vselej odraženi v pridnosti«. V sistemu, kjer je poudarek na informacijah in testih, zmanjka prostora za razmišljanje, sodelovanje in spodbujanje tistega, kar je danes najpomembnejše.
Želja po učenju
Tudi Peter Wostner je bil kritičen: »Človeški viri so v Sloveniji primerjalna prednost, vendar ne zaradi izobraževalnega sistema, ampak šolskemu sistemu navkljub«. Po njegovih besedah podatki kažejo, da je naš šolski sistem, kar se tiče spodbujanja želje po učenju, »porazen«.
Medtem ko se osredotočamo na prihodnost, pogosto spregledamo ogromen potencial, ki ga imamo že danes. Ana Peško iz skupine Odličnjaki 50+ je opozorila na stereotipe o starejših zaposlenih – da niso prilagodljivi, motivirani in se težje učijo. »Na koncu dneva gre predvsem za to, da pravzaprav sploh nimajo priložnosti,« je dejala. Namesto da se osredotočamo na stereotipe, bi se morali pogovarjati o potencialih, izkušnjah in dodani vrednosti, ki jo starejši prinašajo v delovna okolja. »Podjetja, ki bodo znala izkoristiti medgeneracijsko sodelovanje, (...) bodo daleč spredaj,« je prepričana.
Kdo je torej odgovoren za razvoj talentov? Država, podjetja, šolstvo, posameznik? »Če bi bil kdorkoli kot ena oseba ali ena institucija odgovoren, se o tej temi sploh ne bi pogovarjali,« je odgovorila Andreja Kodrin. Gre za skupno odgovornost, kjer noben člen ne sme izostati.
Matevž Frangež je večkrat poudaril nujnost družbenega konsenza in jasne odločitve. »Mi se moramo kot skupnost odločiti, da bomo velike spremembe izkoristili na način, da bo Slovenija na koncu zmagovalka,« je pozval. Ko je ta strateška odločitev sprejeta, postanejo detajli lažje rešljivi.
Sredstva na računih
Frangež vidi ogromen potencial v 30 milijardah evrov, ki jih imajo slovenska gospodinjstva na bankah. Ta denar bi bilo treba mobilizirati za produktivne naložbe, pri čemer bi morala država po vzoru ekonomistke Mariane Mazzucato prevzeti vlogo soinvestitorja v bolj tvegane, prebojne projekte.
Peter Wostner pa je pozval še k spremembi miselnosti: prenehati moramo razmišljati v »prekletih povprečjih« in se osredotočiti na »špico« – na najboljša podjetja in posameznike. Njim je treba dati krila, da potegnejo celotno družbo naprej. Ključno je ustvariti inovacijsko kulturo, ki temelji na pogumu, hitrosti in sodelovanju, ne le pri manjših projektih, ampak pri razvoju prebojnih produktov, kjer obstaja tudi tveganje neuspeha.
Diskusija je jasno pokazala, da Slovenija stoji na razpotju. Potencial, ki ga predstavljajo njeni talenti, je neizpodbiten. A čas za udobno stopicanje na mestu se izteka. Brez pogumne, usklajene akcije vseh deležnikov – od vlade, ki mora ustvariti spodbudno okolje z davčnimi in investicijskimi politikami, do podjetij, ki morajo vlagati v ljudi in gojiti kulturo zaupanja, in šolskega sistema, ki mora postati valilnica radovednosti – bo dragocena »nafta« slovenskih talentov še naprej nekontrolirano odtekala tja, kjer jo znajo bolje predelati.
