Športnica?

»Niti ne. Bolj sem se ukvarjala z glasbo, od otroštva, ko sem pela v zboru in hodila v glasbeno šolo. Ko pa sem šla v srednjo šolo, mi je ta pobrala veliko časa in ostal je samo še pevski zbor.«

Spominja se, da je bila jezikava deklica, kadar je na vsak način hotela dokazati svoj prav. Alenka Bratušek se je rodila v Celju, živela v Žalcu, zdaj pa z družino v Kranju, kjer je mestna svetnica. Nihala je med študijem ekonomije, vendar se ji je zdela bolj pusta od tekstilne tehnologije, ki naj bi bila bolj ustvarjalna.

Slaba izbira, saj so vam tekstilno industrijo uničili.

»Res so jo, škoda. Prva služba je bila v malem tekstilnem podjetju, ki ga ni več. Končala sem magistrski študij menedžmenta, delala na gospodarskem ministrstvu pri razvoju malega gospodarstva…«

Tudi to nam ravno ne cveti.

»No, malemu gospodarstvu bi lahko šlo še bolje, za razliko od gospodarskih velikanov, ki so jih uničili.«

Potem je šla na ministrstvo za finance, njeno področje je bil državni proračun. Pravi, da sta jo v politiko vodili pozitivna energija in volja, da bi še kaj naredila.

Pri vstopu v politiko se je takole predstavila:

»Sem ženska, ki ve, kaj hoče. Sem odločna, neposredna, ne znam lagati in obljubljati v prazno. Mislila sem, da je prav, da se s politiko začnemo ukvarjati novi ljudje.«

Uničujoča strankokracija

Kako vam gresta zdaj skupaj politika in pozitivna energija, volja, kaj storiti in obljube v prazno? Omenjanje politike in načel dandanašnji zbudi prej posmeh kot kaj drugega.

»Delala sem v stroki, dajala strokovno utemeljene predloge, rešitve. Veliko je bilo sprejetih, vse ne. Hotela sem biti zraven, kjer se o takšnih stvareh odloča. Zdaj vidim, da se stroka, logika in zdrava pamet v parlamentu spotikajo ob strankarsko disciplino. Predvsem za največjo vladno stranko je značilno, da ne bo podprla še tako dobre in za vse koristne stvari, če jo predlaga opozicija. S tem škoduje vsem, tudi sebi, a tako ravna.«

Kakšen primer?

»Predlagala sem popravek v zakonu o davčnih dolžnikih. Nič političnega, ušel jim je nesmisel in popravek je bil povsem tehnične narave. Rešil bi veliko sitnosti, olajšal bi jim delo na finančnem ministrstvu, a oni ne. Gladko zavrnejo in si pljunejo v skledo.«

Alenkini načrti in tudi politične obljube so bile za čim več evropskih projektov in denarja, zavzemanje za enakopravnost vseh, za Slovenijo, prijazno do vseh svojih državljanov, za smotrno uporabo državnega premoženja, ki mu je treba dati drugačno funkcijo, enakomeren gospodarski in socialni razvoj…

Greva kar po vrsti, po teh točkah, ki zvenijo vsak dan bolj utopično.

»Saj ne, še vedno verjamem, da bomo te nesmiselne politične delitve presegli. Ker jih bomo morali, ker drugače ne bo šlo.

Pri evropskem denarju se zatika zaradi zamud z gradbenimi dovoljenji in podobnimi papirji. Že Evropa je postopke dovolj zbirokratizirala, mi smo dodali še svoje in jih brez potrebe še bolj zavozlali.«

Prijazna Slovenija?

»Ta zamisel se mi res podira, a ne zaradi nas, Pozitivne Slovenije, ampak zaradi te vlade. Vse se bo še bolj.«

Socialni razvoj?

»Vladna koalicija ga pelje prav v nasprotno smer od želenih ciljev.«

Enakomerni razvoj.

»Saj se vse le še centralizira! Razmišljaš, predlagaš, vlagaš zakone, računaš na temeljno poštenost in kanček zdrave pameti pri oblasti. Končno računaš, da je to pomembno tudi za prihodnje vlade in že zato predlagaš stvari, ki bodo pri tem pomagale ljudem. Vlada vse to tepta, kot da ji je vseeno, kaj bo jutri. Hodi po lastnih prstih in se na njih spotika.«

Alenki preberemo oceno njenih strankarskih kolegov, kako s svojo odločnostjo in znanjem dokazuje, da je mogoče narediti veliko dobrega.

Kaj dobrega ste storili?

»V državni zbor sem zagotovo prinesla kar nekaj stroke. Zelo skrbim za to, da moje razprave ne zabredejo v politikantske vode, da temeljijo na argumentih, in upam, da s tem le pripomorem k boljšemu ozračju v parlamentu.

Spremljam predvsem socialna in finančna vprašanja. Lahko rečem, da so te razprave v parlamentu bolj kakovostne in argumentirane, pomagajo k hitrejšemu in bolj strokovnemu odločanju.«

Drznili ste si napovedati, kakšna bo Slovenija leta 2020.

»Res? Kaj pa sem rekla?«

Med stroko in vedeževanjem

Preberemo ji njeno prerokbo:

»Velik dosežek preteklosti je socialna država. Takšno imamo zapisano v ustavi. Preprečiti moramo izkoriščanje, delo naj spet postane vrednota. Leta 2020 bo Slovenija še vedno med najbolj socialnimi državami v Evropi, s svojo razvitostjo bo dosegla najboljše, pravična bo do vseh svojih državljank in državljanov, ki bodo brez strahu živeli in povedali, kaj mislijo.«

Ne zdi se mi, da korakamo v to smer. Vam očitno tudi ne.

»Da je socialna država dediščina socializma, je zgodovinsko dejstvo. Seveda je vprašanje, kako bi socializem prenesel globalizacijo, a kapitalizem, kakršnega živimo v Sloveniji, jo zelo slabo. Vsekakor ni to, kar smo si želeli. Že s tem se kaže, da je treba zarisati drugačno pot. Trdno verjamem vanjo, ker je neizbežna.«

Pravite, da vladni ukrepi najbolj škodujejo družinam. Te ima oblast kar naprej na jeziku. Vi trdite, da uničuje socialno državo?

»Seveda jo, ker so ukrepe sprejeli brez kakršnegakoli širšega dogovora in ker so globoko posegli v nekatere pravice. Gre tudi za napad na pravno državo, saj se tako, kot se je sprejemal zakon o uravnoteženju javnih financ, ni sprejemal še noben pravni akt.

Pogovarjala sem se s člani finske parlamentarne komisije za javne finance. Finci so krizo reševali tako, da so pol naredili na prihodkih, pol pa na odhodkih. Samo z varčevanjem ne gre, to spoznava vsa Evropa.«

Ustvarjanje vtisa

Davek ima menda tri funkcije, tudi socialno. Kako je s tem pri nas?

»Res, fiskalna, delitvena, socialna funkcija davka sestavijo davčno politiko in ta pri nas ni dolgoročno zasnovana. Preveč in prehitro se menja, prezapletena je in zato ni stabilna, torej ne more biti tudi spodbudna.«

Težave in pasti davka na nepremičnine so očitne.

»Kdor ima več, naj več plača, se lepo sliši in je prav. A pri tem zakonu upoštevajo le golo vrednost, zanemarijo vse pestre in res posebne značilnosti naše gradnje. Mnogi so gradili sami, že plačali vse davke, torej bodo obdavčeni dvakrat. Vprašljivo je že samo vrednotenje, cene se menjajo, vlada pa ustvarja vtis, da se upam lotiti tudi bogatih.«

Zakaj toliko besed o varčevanju, reformah in rezanju pravic, ko je jasno, da potrebujemo nova delovna mesta?

»Radikalno rezanje naložb jih ne bo ustvarilo. Neizkoriščeni evropski denar tudi ne. Če drži, kar pravite, smo pretihi! Neizprosno dejstvo je, da brez novih delovnih mest ne bo delovala nobena reforma. Očitno bomo morali to še bolj ponavljati in ponujati še bolj konkretne predloge ter programe, kako do delovnih mest.«

Lahko opišete pojav, ki se prijemlje vladajoče politike in vodi ljudi na ulice? Od daleč ga slikajo nepotizem, umazani posli, podtikanja, manipulacije… Kako je to videti od blizu?

»Nam neznani skrivnostni interesi strankarske elite, lobijev, kaj vem koga, ki z jekleno strankarsko disciplino preglasujejo vsako dobro, obče koristno rešitev. V pogovoru čutiš, da ti pozicijski kolegi dajo prav, da poznajo in priznajo tehtnost strokovnega argumenta. Zato potem le osuplo opazuješ, kako mirno glasujejo proti svojemu lastnemu prepričanju.«

Meniva se o dveh ugankah. O gospodarski neučinkovitosti socialističnega samoupravnega sistema, ki pa je vendarle uspel zgraditi toliko, da je po dveh desetletjih kraj, privatizacij, denacionalizacij, zlonamernih stečajev in tajkunizacij še vedno ostalo toliko, da mnoge še srbijo prsti. In o skrivnosti jeklenega primeža bivšega režima, ki pa je dal ljudem toliko pravic, da jih je po dveh desetletjih demokracije, ki je stalno in korenito jemanje in rezanje, vendarle še toliko ostalo, da nam jih mislijo jemati še naprej.

Alenka konča: »Zato se nam je zgodilo najhujše od vsega, ljudje izgubljajo upanje in zaupanje. Če nam tega ne uspe vrniti, je res vse izgubljeno. Brez tega in optimizma ne bo nič!«