Na posnetku, ki je obkrožil svet, vidimo postavo na robu odskočišča. Dvajset metrov pod njim pa ni voda in on ni pripet na elastiko, temveč je na dnu neokrnjena belina globokega snega, on pa ima v rokah samo sekiro. Slednje ni naključje, ker je to arhaični simbol, ki v tem kontekstu deluje kot rekvizit v skrbno zrežirani operi nevarnosti. Stornes se ne spusti previdno, pač pa se z roba vrže. Telo se v zraku napne, gravitacija prevzame nadzor; za trenutek se zdi, da gledamo padec Ikarja, oblečenega kot lik iz nordijske mitologije.
Ko njegovo telo trešči v sneg, tudi ne gre več samo za fizikalni dogodek. To je premišljen udarec v digitalno pozornost. Stornes, nekdanji vojak in ikona ekstremnega športa, ki ga na družbenih omrežjih spremljajo množice, je postal mojster sodobne paradoksalne umetnosti: tvegati življenje v popolni samoti narave, da bi to videli vsi.
V slogu dødsinga – norveške discipline »smrtnih skokov«, med katerimi tekmovalci do zadnjega trenutka ohranjajo vodoravni položaj telesa, preden se zvijejo v klobčič – Stornes svoje telo spreminja v projektil.
Za gledalca, ki dogodek opazuje z varne razdalje tabličnega računalnika ali pametnega telefona v ogrevanem stanovanju, prizor ponuja nenavadno mešanico groze in fascinacije. Sekira v roki ni nujna za aerodinamiko, je pa estetski dodatek, ki Stornesa vpiše v linijo, ki sega dlje od tiktoka – nazaj k romantični podobi severnjaka, ki kljubuje naravi.
Stornesov vikinški imidž – brada, mišice, tetovaže in ledena voda – je postal blagovna znamka. Vendar bi bilo krivično, če bi ga označili le za iskalca klikov. V njegovem početju je zaznati sledove nietzschejanskega preizkušanja meja. 20-metrski skok v sneg ni dejanje, ki ga človek opravi brez temeljitega poznavanja fizike snega, lastnega telesa in topografije. Meja med pogumom in neumnostjo je tu tanka, vendar natančno odmerjena.
