Sredi 19. stoletja se je v ameriški zavesti rodila ideja, da je bog Američanom namenil celotno celino. Ta eksplozivna mešanica verskega prepričanja, občutka rasne večvrednosti in ekspanzionizma je gnala osvajanje tako imenovanega Divjega zahoda. Po mnenju poznavalcev pa še danes oblikuje ameriško notranjo in zunanjo politiko ter je ključna pri samopodobi Američanov.
Nedavni prizor v Washingtonu je bil precej zgovoren. Pod kupolo Kapitola je ameriški predsednik Donald Trump, samozavesten in dominanten na začetku svojega drugega mandata, obljubil novo zlato dobo. »Amerika bo znova rastoča nacija, ki bo povečevala svoje bogastvo, širila svoje ozemlje in nosila svojo zastavo na nova, čudovita ozemlja,« je napovedal. »Nadaljevali bomo svojo očitno usodo vse do zvezd in poslali astronavte, da zasadijo našo zastavo na Marsu.« S temi besedami je Trump oživil eno najmočnejših in tudi najspornejših idej v ameriški zgodovini: da jim tako narekuje usoda (najpogosteje uporabljajo izraz »manifest destiny»). Gre za prepričanje že iz sredine 19. stoletja, da imajo Združene države od boga dano pravico do širjenja po severnoameriški celini in celo onkraj nje. Ta ideja se je uporabljala kot ideološko gorivo za izgon Indijancev, priključitev mehiških ozemelj in osvajanje Zahoda, s katerim je mlada država upravičila svojo krvavo širitev od Atlantskega do Tihega oceana.
Posebno poslanstvo
Korenine te ideje pa segajo globlje od 19. stoletja. Že prvi puritanski naseljenci v 17. stoletju so verjeli v svoje posebno poslanstvo. Njihov voditelj John Winthrop je v znameniti pridigi govoril o novi koloniji kot o mestu na hribu, katerega uspeh ali neuspeh bo opazoval ves svet. Ta občutek izjemnosti in božje naklonjenosti je bil vtkan v ameriško zavest že od samega začetka.
Izraz »manifest destiny« pa se je prvič pojavil julija 1845 v mesečniku The United States Magazine and Democratic Review. V članku z naslovom Priključitev ga je zapisal novinar in politični komentator John L. O'Sullivan, sin irskega diplomata in po izobrazbi pravnik, ki je bil tesno povezan z demokratsko stranko. Goreče je zagovarjal priključitev Teksasa, ki se je po vojni z Mehiko želel pridružiti ZDA. V enem od odstavkov je zapisal besede: »Naša očitna usoda je, da se razširimo po celini, ki nam jo je zaupala previdnost za svoboden razvoj naših rastočih množic.«
Argument je bil preprost, vendar tudi izjemno močan. Temeljil je na globoko zakoreninjenem prepričanju o božji naklonjenosti, ki je odsevalo svetopisemski poziv: »Bodite rodovitni, množite se in napolnite zemljo!«
Kot je ob neki priložnosti pojasnil ameriški zgodovinar Alan Kraut, je šlo za prepričanje, da je bog tej blagoslovljeni deželi z neizmernimi viri in prostranstvi namenil, naj se razširi od obale do obale. Ta ideja pa ni bila samo ozemeljska, temveč je postala temelj ameriške izjemnosti. Po mnenju zgodovinarja Williama Earla Weeksa se je prepričanje o usodnem poslanstvu prelevila v prepričanje o edinstveni moralni vrlini Združenih držav in njihovi nalogi, da odrešijo svet s širjenjem svojega načina življenja.
O'Sullivan ni črpal navdiha samo iz Svetega pisma. Bil je goreč privrženec tako imenovane jacksonovske demokracije, poimenovane po sedmem predsedniku Andrewu Jacksonu (1829–1837), ki je korenito spremenil ameriško politiko. Jackson, južnjaški politik in heroj vojne leta 1812, je bil populist, ki je preziral finančne in politične elite ter zahteval več moči za navadne državljane. Zagovarjal je model naroda malih belih kmetov in si prizadeval za okrepitev predsedniške moči, s čimer je postal prvi resnično moderni ameriški predsednik.
Temačna plat demokracije
Toda ta demokracija je imela temačno plat. Jackson, ki je bil tudi sam lastnik 150 sužnjev, je bil odločen zagovornik suženjstva. Nadaljeval je tudi politiko uničevanja indijanskih plemen, proti katerim se je neusmiljeno boril v Tennesseeju. Kljub nasprotovanju vigovcev (liberalne stranke, ki je nasprotovala suženjstvu) in celo legendarnega Davyja Crocketta, takratnega kongresnika, je leta 1830 uveljavil zakon o preselitvi Indijancev (Indian Removal Act). Ta zakon je odredil deportacijo tako imenovanih petih civiliziranih plemen (Čeroki, Čikasavi, Čoktavi, Kriki in Seminoli) onkraj reke Misisipi. Ironično je, da so ta plemena prevzela številne ameriške navade, vključno s pisavo in celo ustavno vlado. Toda to jih ni rešilo. Vrhovno sodišče je v primeru Worcester proti Georgii (1832) sicer razsodilo v prid Čerokijev, toda Jackson je sodbo preprosto ignoriral z znamenitimi besedami: »John Marshall (eden od ustanoviteljev ZDA, op. p.) je sprejel svojo odločitev, zdaj pa naj jo še izvrši.« Za staroselce je sledila tragična Pot solza, na kateri je zaradi bolezni, lakote in izčrpanosti umrlo na desettisoče ljudi. Medtem ko je zanje to pomenilo uničenje, je za bele pionirje odprlo pot v obljubljeno prihodnost na Zahodu.
To notranje protislovje ameriške demokracije je opazil tudi francoski mislec Alexis de Tocqueville, ki je v tistem obdobju potoval po ZDA. Bil je navdušen nad ameriško svobodo in enakostjo, toda hkrati zgrožen nad brutalnim ravnanjem z Indijanci in sužnji, kar je videl kot madež na duši mlade republike.
Prepričanje o poslanstvu in usodi je tej brutalni ekspanziji dala ideološko podlago in božji blagoslov. Ideja se je hitro prijela. O'Sullivan jo je znova uporabil pri zagovarjanju prevzema Oregona, ki so ga ZDA pridobile z diplomatskim sporazumom z Veliko Britanijo. »Ta zahtevek temelji na pravici naše očitne usode, da se razširimo in posedujemo celotno celino, ki nam jo je dala previdnost,« je zapisal. Glavni izvajalec te politike je postal predsednik James K. Polk (1845–1849), demokrat in varovanec Andrewa Jacksona. Pod njegovim vodstvom so se karavane pionirjev odpravile na tvegano pot proti Oregonu, da bi osvojile novo zemljo.
Širitev proti zahodu pa je neizogibno vodila v konflikt, saj je bila sinonim za širitev suženjstva. To je bilo še posebej očitno v odnosih z Mehiko. Ta država, ki je suženjstvo odpravila že leta 1829, ni priznala ameriške priključitve Teksasa in je vztrajala, da meja poteka po reki Nueces, ne pa po Riu Grande, kot so trdili Američani. Za južnjaške lastnike plantaž, ki so si želeli novih ozemelj za svoje sužnjelastniško gospodarstvo, je bilo to nesprejemljivo. Polk je konflikt namerno sprovociral z napotitvijo ameriških čet na sporno ozemlje. Ko so mehiške sile napadle, je imel izgovor za vojno.
Razklana država
Vojna, ki je trajala od leta 1846 do 1848, se je končala s ponižujočim porazom Mehike in podpisom pogodbe. ZDA so si prisvojile ogromna ozemlja, več kot polovico takratnega mehiškega, vključno z današnjo Kalifornijo, Nevado, Utahom, Arizono in Novo Mehiko. Kmalu zatem je odkritje zlata v Kaliforniji tja privabilo na tisoče pustolovcev z vsega sveta. Mediji in popularna literatura so začeli graditi mitologijo Divjega zahoda, ki jo je pozneje prevzel Hollywood in z njo utrdil pogled na preteklost.
Iluzije o usodnem poslanstvu pa so se hitro razblinile. Že v petdesetih letih 19. stoletja je vprašanje, ali bodo nova ozemlja na Zahodu suženjska ali svobodna, razklalo državo. Kompromis iz leta 1850 in zakon iz leta 1854 nista pomirila strasti. Nasprotno, privedla sta do nasilja v Kansasu in dokončnega razkola. Napetosti so dosegle vrelišče in pripeljale do secesijske vojne (1861–1865), ene največjih ameriških nacionalnih tragedij. John L. O'Sullivan, oče ideje o usodnem poslanstvu, je podprl poraženi, suženjski jug in umrl pozabljen leta 1895.
Toda ideja ni umrla. Zgodovinar Reginald Horsman jo je analiziral kot manifestacijo anglosaškega rasizma 19. stoletja. Proti koncu stoletja, ko je bila celina osvojena, se je ozemeljska ekspanzija prelevila v čezmorsko. Po špansko-ameriški vojni leta 1898 je predsednik William McKinley idejo uporabil za priključitev Havajev ter prevzem nadzora nad Filipini, Guamom in Portorikom, s čimer so ZDA vstopile med svetovne imperialistične sile.
V 20. stoletju se je »usodnost« prelevila v ameriški mesijanizem. Po prvi svetovni vojni je predsednik Woodrow Wilson trdil, da je usoda Amerike rešiti svet. V petdesetih letih je Harry Truman v boju proti sovjetski grožnji utemeljeval dolžnost ZDA, da branijo svobodo in demokracijo po vsem svetu. Ta miselnost je bila podlaga za doktrino zadrževanja in teorijo domin v hladni vojni. Leta 2003 je George W. Bush z omembo skoraj božjega poslanstva upravičeval vojno v Iraku.
Danes ta ideja ostaja globoko zakoreninjena v ameriški psihi. Ko politiki, kot je Trump, znova obudijo retoriko usodnosti ameriškega naroda, ne gre samo za politično všečno geslo, temveč gre za sklicevanje na globoko zakoreninjeni in skrb vzbujajoči kompleks superiornosti, ki je utemeljil širitev naroda in še danes upravičuje njegove apetite po vplivu, bodisi na Grenlandiji, ob Panamskem prekopu ali celo v vesolju.
