Anali vojaške zgodovine so polni epskih bitk in junaških zmag, a tudi tragičnih porazov. Vendar se lahko samo ena država pohvali z vojno, v kateri se je njena vojska, oborožena z mitraljezi, spopadla z vojsko – ptic. In pri tem še izgubila. To je bila, kot so jo poimenovali, velika vojna proti emujem leta 1932 v Zahodni Avstraliji, eden najbolj komičnih vojaških spopadov vseh časov. To seveda ni zgodba o spopadu dveh narodov, temveč o spopadu človeške tehnologije in kmetijstva z neukrotljivo, hitro in presenetljivo pametno silo narave.
Ozadje te nenavadne vojne je bilo pravzaprav tragično. Po prvi svetovni vojni je avstralska vlada več tisoč vojnim veteranom podelila zemljo v odmaknjenih predelih Zahodne Avstralije, da bi postali kmetje in gojili pšenico. Toda sanje o mirnem življenju so se kmalu sprevrgle v nočno moro. Velika gospodarska kriza je znižala cene te poljščine, kmetje pa so se bojevali za preživetje. Leta 1932 jih je doletela še naravna katastrofa.
Več kot 20.000 ptic
Približno 20.000 emujev, velikih avstralskih neletečih ptic, se je med svojo letno selitvijo iz notranjosti proti obali znašlo pred nepričakovano pojedino – obsežnimi sočnimi pšeničnimi polji. Zanje je bilo to odkrito povabilo na sladkanje. V velikih jatah so vdrli na kmetijska zemljišča, uničevali ograje in požrli ali poteptali na tone pridelka. Kmetje so bili obupani. Njihovo preživetje je bilo ogroženo zaradi horde pernatega sovražnika.
Delegacija kmetov, ki so bili sami vojni veterani, se je zato obrnila na vlado s prošnjo za pomoč. Predlagali so uporabo mitraljezov, saj so iz lastnih izkušenj vedeli za njihovo uničujočo moč. Takratni avstralski minister za obrambo George Pearce je presenetljivo privolil. K odločitvi je pripomoglo več razlogov: bila je dobra priložnost za promocijo dobrega odnosa z javnostjo, prav tako je s tem pokazal podporo veteranom, hkrati pa bi bilo streljanje na premikajoče se tarče odlična vaja za vojake.
Nihče pa ni pričakoval, da se bodo te tarče izkazale za tako zahtevnega nasprotnika.
V začetku novembra 1932 so na bojišče v okrožje Campion poslali majhno, vendar dobro opremljeno enoto. Sestavljali so jo major G. P. W. Meredith, dva vojaka, dva mitraljeza, ki so ga poznali pod imenom lewis, pri sebi so imeli 10.000 nabojev. Da bi ovekovečili pričakovano zmago, jih je spremljal še snemalec filmskega tednika, torej novic, ki so jih nato prikazovali v kinematografih.
Že prva bitka je napovedala katastrofo. Vojaki so naleteli na jato približno 50 emujev. Toda takoj, ko je mitraljez zaropotal, so se ptice razbežale v vse smeri, zaradi česar jih je bilo nemogoče zadeti v večjem številu.
Zaseda blizu vode
Nekaj dni pozneje so srečali veliko večjo jato, ki je štela okoli tisoč emujev. Pripravili so zasedo blizu vodne zajezitve. Ko so ptice prišle dovolj blizu, so začeli streljati. Po približno dvanajstih žrtvah se je eden od mitraljezov zataknil. Preostali emuji so se razbežali, preden so lahko vojaki popravili orožje.
Major Meredith se je nato odločil za inovativno, čeprav katastrofalno taktiko. Mitraljez so namestili na tovornjak, da bi ustvarili mobilno bojno enoto. Tudi to se je izkazalo za popolno farso. Tovornjak ni mogel dohajati hitrih emujev, vožnja po neravnem terenu pa je bila tako sunkovita, da strelec ni mogel meriti. Prizor je dosegel vrhunec, ko je tovornjak v divjem zasledovanju podrl ograjo.
Po tednu dni je bila bilanca prve ofenzive porazna: porabljenih je bilo približno 2500 nabojev, ubitih pa samo od 50 do 200 emujev. Sovražnik je bil preprosto preveč gibčen. Znani ornitolog Dominic Serventy je pozneje zapisal: »Poveljstvo emujev je očitno ukazalo gverilsko taktiko in njihova nerodna vojska se je hitro razdelila v nešteto majhnih enot, zaradi česar je bila uporaba vojaške opreme neekonomična.«
Novice o neuspešni vojni so hitro dosegle javnost in ta se je začela norčevati iz vojske. Časopisi so objavljali posmehljive članke, v parlamentu pa je eden od poslancev vprašal, ali bodo vojakom za to vojno podelili medalje. Ponižani minister Pearce je 8. novembra ukazal umik enote. Prvi krog vojne se je nedvomno končal z zmago emujev.
Toda ptice niso odnehale. Še naprej so uničevale pridelke in kmetje so znova prosili za pomoč. Kljub posmehu javnosti je minister Pearce popustil in majorja Mereditha ponovno poslal na teren. Tokrat je bila vojska nekoliko uspešnejša. Opustili so zasede za velike jate in se osredotočili na manjše skupine. Po uradnih poročilih naj bi v tej drugi fazi, ki je trajala približno mesec dni, ubili 986 emujev z 9860 naboji.
Slaba statistika
Vendar je tudi to pomenilo, da je bilo za vsakega ubitega emuja porabljenih več kot deset nabojev – kar je bila za mitraljez izjemno slaba statistika.
Kljub temu »uspehu« je bila operacija še vedno označena za neuspeh. Decembra 1932 so operacijo dokončno prekinili. Emuji so sicer imeli izgube, vendar je njihova populacija ostala velika in težava ni bila odpravljena.
Na koncu se je izkazalo, da vojska ni bila prava rešitev. Vlada je v naslednjih letih uvedla sistem nagrad za odstrel emujev, kar se je izkazalo za veliko učinkovitejši ukrep. Kmetje so sčasoma sami, z lovom ter boljšimi in višjimi ogradami obvladali populacijo.
Dogodek se danes res zdi kot absurdna komedija, vendar je bil za udeležence bržkone krvavo resen poskus rešitve gospodarske katastrofe. Končni izid – ponižana vojska in zmagoslavni emuji – pa vendarle ostaja, kot je nekoč zapisal neki avstralski zgodovinar, opomin na to, da vojaška moč ne more rešiti vseh težav, še posebej, če ima tvoj sovražnik – perje, hitrost in očitno vrhunsko razumevanje gverilske taktike.
