Dandanes si bržkone težko predstavljamo krompirček brez kečapa. Ta gosta, sladko-kisla rdeča omaka je sinonim za hitro prehrano in nepogrešljiva stalnica v hladilnikih po vsem svetu. Toda če bi lahko potovali skozi čas ter se vrnili v preteklost, in sicer v Združene države Amerike v trideseta leta 19. stoletja, bi kečap našli na popolnoma drugem kraju – ne na polici z živili, temveč v lekarni. V tistem obdobju kečap ni bil samo začimba, ampak je bil tudi močno zdravilo, patentirana medicina, ki je obljubljala ozdravitev vrste bolezni – od driske in revmatizma do kolere.
Da bi razumeli, kako je lahko kečap postal zdravilo, moramo najprej spoznati pomen paradižnika v zgodnjem 19. stoletju. Čeprav je bil v Sredozemlju že uveljavljen, so ga v angloameriškem svetu številni imeli za strupenega. Spada v družino razhudnikovk, tako kot smrtonosna volčja češnja, zato so ga pogosto gojili samo kot okrasno rastlino, imenovano ljubezensko jabolko (»love apple«). Bali so se ga zaužiti.
Vse to se je začelo spreminjati v tridesetih letih 19. stoletja po zaslugi prizadevanj dr. Johna Cooka Bennetta. Karizmatični in podjetni zdravnik iz ameriške zvezne države Ohio je postal goreč zagovornik paradižnika. Trdil je, da so govorice o njegovi strupenosti popolnoma neutemeljene. Ravno nasprotno, razglašal je, da je prava zakladnica zdravja. V nizu člankov in predavanj je trdil, da vsebuje snov, ki jo je poimenoval »tomatine«, in da lahko ozdravi osupljivo paleto bolezni – drisko, prebavne motnje, zlatenico, revmatizem in celo preprečuje kolero, ki je takrat pustošila po svetu.
Pozorna ušesa
Bennettove trditve so naletela na pozorna ušesa. V obdobju, ko je bila medicina še v povojih in so bile bolezni vsakdanja grožnja, so bili ljudje pač željni novih, preprostih rešitev. Bennett pa ni samo pisal o zdravilnih učinkih paradižnika, temveč je razvil tudi koncentrirane oblike svojega zdravila. Njegovi recepti za paradižnikov kečap so se hitro razširili in sledila je bila prava paradižnikova mrzlica. Kečap, ki so pred tem poznali v drugačnih, različnih oblikah (pogosto iz gob ali rib), je bil na novo odkrit kot zdravilni paradižnikov tonik.
No, prava komercialna uspešnica so sicer postale predvsem njegove paradižnikove tablete, izdelane po podobnem postopku. Povezal se je s podjetnikom Archibaldom Milesom, ki je začel množično proizvajati in prodajati Dr. Miles' Compound Extract of Tomato. Prodajali so jih kot zdravilo za vse mogoče. Oglaševali so jih kot naravno in varno alternativo takratnim nevarnim zdravilom, ki so pogosto vsebovala živo srebro in druge strupene snovi.
Ljudje so jih kupovali v ogromnih količinah, prepričani, da so našli sveti gral zdravja v majhni rdeči tabletki.
Izjemen uspeh Bennettovih in Milesovih paradižnikovih tablet je, kot se pogosto zgodi, pritegnil množico posnemovalcev. Trg so preplavile tablete različnih proizvajalcev, ki so trdili, da je njihov izvleček paradižnika najboljši in najčistejši. Večina teh novih izdelkov je bila popolna prevara. Številne tablete niso vsebovale niti kančka paradižnika. Namesto tega so bile izdelane iz močnih odvajal, kot sta sena in rabarbara, ter obarvane z rdečim barvilom, da so bile videti verodostojne.
Vojne za kečap
Javnost je bila ogorčena. Ko so razkrili vsesplošno prevaro, se je vera v čudežno moč paradižnika razblinila tako hitro, kot se je pojavila.
Do poznih štiridesetih let tistega stoletja je balon torej počil. Znanstvena skupnost je ovrgla Bennettove trditve, ljudje pa so se počutili opeharjene. Paradižnikove tablete so izginile s polic lekarn in utonile v pozabo kot še ena v vrsti prevar iz dobe nereguliranih patentiranih zdravil.
Sestop z medicinskega piedestala
Vendar vse ni bilo izgubljeno. Kot rečeno, ni šlo samo za tablete. Res se je končala kratka in nenavadna medicinska kariera tega izdelka in kečapa, kot ga poznamo danes. Toda njegov sestop z medicinskega piedestala je odprl vrata njegovi prihodnosti kot kulinarične zvezde. Nekaj desetletij pozneje, v sedemdesetih letih 19. stoletja, je na sceno stopil podjetnik po imenu Henry J. Heinz. Namesto da bi poudarjal zdravilne učinke, je Heinz stavil na nekaj drugega: čistost, varnost in okus. S svojo znamenito steklenico in poudarkom na kakovostnih sestavinah brez konzervansov je kečap standardiziral ter ga preoblikoval v varno, okusno in zanesljivo omako, ki jo poznamo danes.
To pozabljeno poglavje v zgodovini je res bizarna, a – lahko rečemo – tudi poučna zgodba o znanstvenem zanosu, marketinških prevarah in, kot je v takih primerih zelo pogosto, brezmejni človeški lahkovernosti. Je zgodba o tem, kako je bil sadež, ki so se ga številni bali kot strupa, za kratek čas povzdignjen v status čudežnega zdravila, preden je našel svojo pravo usodo kot najbolj priljubljena omaka na svetu.
