Julija je svoja prva tri leta življenja v veliki meri preživela v bolnišnici, imela je več astmatičnih napadov in luknjici na srčku, ki so ju odstranili pri njenem letu in pol, s posegom pa so ji morali ustaviti tudi pritisk na pljuča, da ni bila več modrega videza. Zaradi počasnejšega motoričnega razvoja je Julija svoje prve korake naredila šele pri treh letih, danes pa njeno največjo težavo prestavlja komunikacija. To v okviru šole rešuje logopedinja. »Tako najstarejša hči kot tudi Julija obiskujeta osnovno šolo s prilagojenim programom. Julija zelo malo govori, njena izgovarjava je nerazumljiva, zelo redko besede poveže v poved, njeni obiski pri logopedinji pa se že obrestujejo,« razlaga Julijina mamica.

Gordana je tudi ena izmed tistih mamic, ki z največjim ponosom razkrivajo vse pozitivne strani otroka s posebnimi potrebami, pa naj bo z downovim sindromom, cerebralno paralizo ali drugo motnjo, zaradi katere je otrok »označen« kot otrok s posebnimi potrebami: »Kot otrok sem bila za marsikaj prikrajšana. In ravno to, kar mi je bilo odvzeto, mi Julija vrača v največji meri. Če bi imela možnost izbirati, bi ponovno izbrala otroka z downovim sindromom, saj imajo veliko več čustev, ne izkoriščajo, ne izsiljujejo, se smejijo in so zelo zadovoljni, predvsem pa so hvaležni za vsako malenkost, ki jo dobijo. Tega pri normalnih otrocih skorajda ne vidimo več.«

Vseeno pa ima Julija slabost, ki njeni družini povzroča težave. Trikrat je namreč že zapustila hišo skupaj s svojim kužkom, vsakič pozimi in vsakič, ne da bi se v tem hladnem obdobju obula ali dodatno oblekla. Kaj jo pripelje do tega, si seveda nihče ne zna razložiti, a strahu in šoka, ki ga je ustvarila pri svojih starših, se seveda ne da opisati. »Čeprav je stara že 12 let, vseeno potrebuje 24-urno skrbništvo. Bojim se, da ne bom dočakala dneva njene samostojnosti, ko se bo lahko sama odpravila od doma, ne da bi me skrbelo, kako se bo vrnila domov,« v skrbeh doda Gordana.

Družini Lunar pa sta jo ob vseh težavah zagodli še prostorska stiska in zima. »Valentina bo z vstopom v prvi letnik srednje šole zaradi težav pri učenju potrebovala svoj mir. Z možem sva ji odstopila prostor, v katerem bo lahko imela svojo sobo. Žal pa s tem težav še ni konec. Zaradi okvare smo ostali tudi brez centralne kurjave in tako so naši prostori mrzli. Grejemo lahko le srednji del hiše pri kuhinji in hodniku ter eno otroško sobo, dnevna soba in preostali dve sobi pa so brez radiatorjev, saj nimamo dovolj denarja za njihov nakup. Rada bi kupila električne radiatorje, a so zelo dragi. Za ogrevanje 25 kvadratnih metrov velikega prostora stanejo kar nekaj več kot 100 evrov in tega si v tem trenutku ne moreva privoščiti. Sama sem komaj sedaj, po treh letih, končno spet dobila službo za določen čas, delam v štirih izmenah in le upam, da bom službo lahko obdržala,« svojo finančno stisko opiše Gordana.

Družina Lunar je tako še ena izmed tistih pozitivnih družin, ki v vsem slabem vidijo nekaj dobrega, ki v svoji življenjski zgodbi vidijo usodo, ki jim je namenjena, in ena izmed tistih družin, ki vedno verjamejo v to, da bi bilo lahko še veliko slabše.