Poletje je. Čas, ko se polovica naroda v avtomobilih, polnih napihljivih samorogov in prenosnih hladilnikov, odpravi na morje, v iskanju tistega mitskega bitja, imenovanega sproščen dopust. Toda pot do tja je tlakovana s preizkušnjami, ki bi na rob obupa spravile tudi najbolj potrpežljivega mojstra mirnih živcev. Ne govorimo o gneči na cestah ali o cenah kapučina v istrskih mestecih, pač pa govorimo o bojišču, kjer se vsako leto bijejo tihe, četudi neizprosne bitke – o plaži.
Jadran in Sredozemlje imata svoja nepisana pravila, kodeks, ki ga razumejo samo veterani poletnopočitniških gneč. Kršitev teh pravil običajno ne vodi do uradnih sankcij, temveč do nečesa veliko hujšega: do prezirljivih pogledov, tihega obsojanja in morda celo do pasivno-agresivnega stresa peska ali kamenja z brisače v vašo smer. Da bi vam prihranili tovrstne neprijetnosti, smo zbrali nekaj najpogostejših prekrškov, ki jih lahko opazite na obalah pri nas in pri sosedih, in jih opremili z modrostmi, zbranimi po spletnih forumih in kuloarjih obalnih barov.
Vojna za ozemlje
Začnimo z osnovami. Plaža je zjutraj kot nepopisan list, platno, na katero bomo naslikali svoj popoln dan. Obstaja tihi dogovor, nekakšen socialni pakt, ki veleva, da se prvi prišleki razporedijo na spoštljivi razdalji. Toda vedno se najde nekdo, ki ta koncept prostorske intime dojema drugače. Prišli ste ob osmih zjutraj, si izborili pet kvadratnih metrov samote, morje je pred vami, za vami borovci. Idealno. Ob devetih, ko plaža ni več tako prazna, pa se tik ob vas, dobesedno na dotik vaše brisače, naseli družina z vso opremo, ki bi zadoščala za trimesečno odpravo na Antarktiko.
»Zakaj?« se sprašujete, medtem ko senca njihovega desetkilogramskega senčnika pada na vašo knjigo. »Ob vseh praznih hektarjih čudovite obale – zakaj ravno tukaj?« To je vprašanje, ki si ga zastavljajo generacije. Ena izmed teorij, ki kroži po spletnih forumih, pravi, da gre za nekakšen čredni nagon. Ljudje se počutijo varneje v skupini, četudi je ta skupina sestavljena iz neznancev, ki poskušajo na skrivaj prebrati nekaj strani knjige ali reševati križanko s sosednje brisače.
Kot je slikovito zapisala uporabnica na enem od popotniških forumov: »Obstaja neviden obroč okoli brisače. Vanj ne vstopaš, razen če je plaža polna kot škatlica sardin. To je sveto pravilo. Kršitev tega pravila je enaka temu, da bi v praznem kinu nekomu sedli v naročje.«
Še hujša oblika te kršitve pa je seveda jutranja rezervacija prostora. Duhovi z brisačami, ki se prikažejo pred šesto zjutraj (če ne že prej) in odvržejo svojo frotirasto zastavo na najboljše lokacije ter izginejo tja do kosila, so postali tako pereč problem, da so v nekaterih hrvaških mestih, kot je Novi Vinodolski, nedavno uvedli konkretne denarne kazni za takšno početje. Predstavljajte si slastno zadoščenje, ko opazujete komunalnega redarja, kako pobira brisačo »lastnika« prve vrste, ki medtem še sladko spi v svojem apartmaju. To je prizor, vreden cene turistične takse.
Nepovabljeni gostje
Obstaja tip človeka, ki očitne socialne signale ignorira z zavidljivo vztrajnostjo. Vi ležite na brisači. V ušesih imate slušalke, iz katerih se sliši dovolj glasna glasba, da preglasi celo najbolj vztrajne škržate. Na nosu imate sončna očala. V rokah držite knjigo, debelo kot telefonski imenik majhnega mesta. Vaša celotna pojava kriči: pustite me pri miru, potujem v druge svetove.
In takrat se zgodi. S sosednje brisače se priplazi glas: »Oprostite, je voda mrzla?« Najprej se delate, da ne slišite. Upate, da bo sporočilo o vaši nedostopnosti končno prispelo do naslovnika. Toda ne. Sledi glasnejše ponavljanje, morda celo rahlo dregnjenje v ramo. Snamete slušalke, zaprete knjigo (prst seveda pustite na strani, da ohranite vsaj kanček upanja) in z nasmeškom, ki bi ga lahko opisali kot prijazno trpečega, odgovorite: »Je kar prijetna.«
Vendar je to napaka. Odprli ste Pandorino skrinjico. Sledi polurni monolog o vremenu, o tem, kako so cene letos »šle v luft«, o vnukih, ki nočejo jesti blitve, in o tem, kako je bilo včasih vse drugače. Vaša knjiga sameva, glasba v slušalkah je utihnila, vaša oaza miru pa je postala javna tribuna.
Neki uporabnik je na spletišču Reddit delil svojo taktiko: »Ko me kdo zmoti med branjem, se mu nasmehnem in v polomljeni angleščini z močnim izmišljenim naglasom povem, da ne razumem. Ponavadi deluje.« Enkrat se mu je menda ponesrečilo: to je bilo, ko je, kot je napisal v šali, gospod tekoče spregovoril v jeziku, ki si ga je izmislil. Nauk zgodbe? Pripravite se na vse. Ali pa si preprosto na majico natisnite: »Berem. Ne moti. Razen če nosiš hladno pivo.«
Pasja vprašanja
Ljubitelji psov, ne zamerite. Radi imamo vaše kosmate prijatelje. Toda plaža, polna ljudi, morda ni najboljše prizorišče za njihovo nebrzdano veselje. Obstajajo pasje plaže in tam naj velja pasji zakon. Vendar se na žalost pogosto zgodi, da se na človeški plaži pojavi lastnik, prepričan, da je njegov Floki tako zelo prisrčen, da bo njegova mokra dlaka, ki si jo otrese tik ob vaši glavi, vsem v neizmerno veselje.
Prizor je dobro znan: pes priteče v vodo, laja na valove, nato pa se z vso hitrostjo zažene iz vode in v maniri vodnega pršilca otrese vso slano vodo (in po možnosti še pesek) po najbližjih nič hudega slutečih kopalcih. Lastnik seveda z nasmeškom reče: »O, lump mali!« medtem ko vi brišete slanico s sončnih očal in iz ust pljuvate zrnje.
Še huje je, ko se pes odloči, da je vaša brisača idealno mesto za valjanje. Ali pa, bog ne daj, da se spravi na vaš sendvič s paradižnikom in mocarelo. »Saj noče nič hudega, samo igra se,« je stavek, ki ga slišimo pogosto. In verjamemo. A naša potrpežljivost ima meje. In te meje so ponavadi tam, kjer se začne naša brisača.
Na Hrvaškem in v Sloveniji je vse več lepo urejenih pasjih plaž. Uporabljajte jih. Tam se bo vaš pes lahko družil z drugimi psi, vi pa z drugimi lastniki psov, in vsi boste srečni. In kar je najpomembneje: sendviči bodo na varnem.
Ekološka katastrofa v malem
Poletje brez lubenice je kot vrt brez rož. Sočna, sladka in osvežilna je popoln prigrizek za na plažo. Toda z njo pride tudi odgovornost. Odgovornost, imenovana – lupina. In tukaj se naši obalni bontonisti delijo na dve skupini: na tiste, ki ostanke civilizirano pospravijo v vrečko in odnesejo v smeti, in na tiste, ki verjamejo, da je morje naravni kompostnik.
Prizor, ki ga je opazovalec opisal na nekem forumu, je bil takšen: »Družina je pojedla celo lubenico. Nato je oče vstal, z vso močjo zalučal zelene ostanke v morje in rekel: 'Ribe bodo vesele.'« Ne, ribe ne bodo vesele. Ribe ne jedo lubenice. Lupine bodo plavale na gladini kot žalostni zeleni spomeniki človeške malomarnosti, dokler jih ne naplavi na obalo, kjer bodo gnile in privabljale mrčes.
Enako velja za cigaretne ogorke, prazne plastenke, embalažo od sladoleda in vse ostalo, kar ste prinesli s seboj. Pravilo je preprosto: kar prineseš na plažo, tudi odnesi s plaže. Obala ni osebni koš za smeti. Kot je zapisal nekdo na X: »Pustite za seboj samo sledi v pesku, ne pa tudi svojega DNK v obliki ogorkov.«
Simfonija destrukcije
In za konec – kralj vseh kršitev obalnega bontona: sosed z zvočnikom. Ne tistim majhnim, diskretnim, iz katerega se sliši nežna glasba. Govorimo o zvočniku, ki bi lahko ozvočil manjši glasbeni festival in iz katerega odmevajo največje uspešnice poletja, ne glede na to, ali si jih želite slišati ali ne.
Vaš načrt, da boste poslušali šumenje valov in pesem škržatov, se v trenutku spremeni v prisilno poslušanje ritmov, ki vam morda sploh niso pri srcu. Poskus, da bi preglasili soseda s svojo glasbo iz slušalk, je vnaprej obsojen na neuspeh, tvegate pa tudi trajno poškodbo sluha.
Humoristična spletna stran je nekoč objavila domnevno pismo bralca: »Dragi sosed na plaži. Hvala za tvojo skrbno izbrano glasbeno podlago. Nisem vedel, da mi v življenju manjka triurni remiks pesmi Despacito. Toda če bi lahko izbiral, bi raje poslušal lastne misli. Ali pa vsaj valove. Hvala za razumevanje.«
Seveda razumevanja ponavadi ni. Včasih pa le pomaga že prijazen pogovor. Včasih. V drugih primerih vam preostane le, da se preselite na drug konec plaže. Ali da investirate v industrijske glušnike za zaščito pred hrupom.
Kljub vsem tem malim bitkam, ki jih bijemo vsako poletje, se vedno znova vračamo. Morda zato, ker so te drobne nadloge del folklore, del kolektivne izkušnje, ki nas povezuje. Morda zato, ker se bomo čez nekaj mesecev, sredi sive zime, s smehom spominjali tistega gospoda, ki je metal lubenico v morje, ali tiste družine, ki se je utaborila deset centimetrov od nas. Ali pa morda zato, ker je pogled na sončni zahod nad Jadranom, ko se plaža končno izprazni in utihne, vreden vseh pretrpljenih nadlog.
