Prva predstava 1910
Ob takšnih visokih jubilejih gledališča, filma… smo velikokrat poudarjali pomen za slovensko kulturo, lutke pa so bile vse do zdaj skoraj pozabljene.
»Resnici na ljubo ne gre ravno za pravi stoletni jubilej. Prvo marionetno predstavo, ki so nam jo ohranili Klemenčičevi potomci, je Milan Klemenčič pripravil decembra 1910. Vemo, da so sicer igrali z marionetami še prej – podatki kažejo na krog skladateljev Schwaba in Gerbič v Šentjurju, a za zdaj ni bolj konkretnih dokumentov. Tako ohranjeno Klemenčičevo pionirsko delo imamo za začetek lutkovne umetnosti pri nas. Lutkovna umetnost je bila ves čas na obrobju družbenega zanimanja, vendar se je odnos v desetletjih le spremenil. Imamo dve novi gledališki hiši, namenjeni lutkovnim predstavam, na AGRFT so vaje iz lutkovne animacije v skromnem obsegu postale del obveze študentov igre, na vseh pedagoških fakultetah je lutka del raznih programov, spet je izšla nova številka revije Lutka kot strokovna dvojezična knjiga o marionetah. Eppur si muove... Torej se le premika.«
Niso vsi režiserji sposobni za lutkarstvo
Zgodovina slovenskega lutkarstva ni samo zgodovina lutkovnega gledališča, ampak tudi likovne, kiparske in še kakšne umetnosti. Kakšen je naš odnos do tega?
»Mnogi likovniki so našli v ustvarjanju lutk poseben izziv, saj lutka v prostoru postane neposredno sporočilo. Peter Schuman, oče Gledališča Bread & Puppet, po izobrazbi kipar, pravi: 'Kaj le bo sporočal moj kip v nacionalni galeriji, če ga ljudje lahko samo opazujejo v mimohodu? Moja lutka je kip v gibanju, ki ima svojo sporočilno vlogo, ki sem ji jo namenil, to je moja angažirana vloga v družbi.' Pri nas smo imeli že veliko bolj izostren občutek za likovni delež v predstavi. Učitelj moje generacije Jože Pengov nas je naučil, da je izbor likovnega umetnika ena najpomembnejših režiserjevih odločitev, seveda z roko v roki s tehnologom. Vnaprej moramo vedeti, zakaj neko zgodbo igrati z lutkami in s kakšnimi lutkami. Sodelovanje umetnikov, kot so bili France Mihelič, Tone Kralj, Jože Ciuha, Jože Tisnikar, Peter Černe, Tomaž Kržišnik in mnogi drugi, botruje z odličnim režiserjem izjemnemu gledališkemu dogodku. Danes je žal vse več poljubno izbranih likovnikov, veliko režiserjev se loteva dela v lutkovnem gledališču, ne da bi sploh verjeli, da lutka zmore nositi sporočilo predstave. Marsikoga zapelje tudi ogromen oder v ljubljanskem ali še večji v mariborskem lutkovnem gledališču za odločitve, ki kažejo nemoč lutke. Po nepotrebnem. Zato marsikaj, kar bi lahko naredila prav izbrana dobro animirana lutka, zdaj naredi ob njej igralec in večkrat ne vemo, zakaj je sploh na odru tudi lutka.«
Kam bi v evropskem prostoru uvrstili slovensko lutkarstvo?
»Slovenske lutkovne predstave so intenzivno vpete v evropske tokove, v izmenjavo s podobnimi lutkovnimi gledališči. Tudi izmenjava umetnikov, ki ustvarjajo predstave z lutkami, je živahna, tako naših v tujini kot tujih pri nas. Res pa je, da je trend animacije z namiznimi lutkami tako prevladujoč, da smo že skoraj pozabili, kaj je dobra animacija marionete ali ročna lutka.«
Kakšna je prihodnost lutk ob vseh mogočih sodobnih tehnologijah in pristopih, spletu, elektronskih pripomočkih?
»Neposredne živosti, komunikativnosti lutkovne predstave, ki osvaja občinstvo kot kolektiv, ne more nadomestiti osama elektronskih medijev. Pomislimo na staro dobro Žogico Marogico, za katero se zavzameta dedek in babica, lahko bi rekli odpisana generacija, in s kolektivno pomočjo otrok, torej bodoče generacije, že več kot 60 let odpihujeta papirnate, namišljeno zelo nevarne zmaje. V lutki je še vedno nekaj magičnega, kar se izmika znanstvenim analizam.«
