Sprehod po drobovju vipavske kleti Vipava 1894 je sprehod skozi 130-letno zgodovino kletarjenja, ki ni presahnilo niti med obema svetovnima vojnama. Njena velikost priča tudi o povsem drugih časih, ko se je v dolini pridelalo neprimerno več vina, kot se ga pridela danes. Vodja prodaje v kleti Andrej Furlan se v starem delu kleti ustavi ob lesenem sodu, ki drži 23.760 litrov vina. »To je največji vinski sod v Sloveniji, ki je še v uporabi. Iz slavonskega hrasta so ga izdelali v sodarni v Tacnu, tam, kjer je danes policijska šola. Da bi ga spraznili, bi morali naslednjih 65 let iz njega vsak dan spiti liter vina,« njegovo veličino poudari sogovornik.
Sod je bil ob našem obisku poln merlota. Še večje razsežnosti kleti so se razkrile v ogromnem prostoru, v katerega se odpirajo vrata, podobna tistim v podmornicah. Prostor je do vrha obdan z vinskim kamnom in je v resnici ogromen betonski bazen, v katerega so še do pred dvema desetletjema točili grozdni sok. Štiri dni so potrebovali, da so napolnili celoten prostor, v katerega je šlo 1.240.000 litrov soka. »Zorenje takšne količine vina je bilo nemogoče nadzorovati. K sreči so danes standardi drugačni,« se posmeje Furlan, ko pokaže na vratih napisano letnico 2005 – takrat so ta prostor nazadnje napolnili z vinom. In kdo je spil vse te količine? Furlan se znova nasmeje. Ponavadi so pošle v enem samem poletju, spili so ga nemški turisti ob Jadranu.
Z vodko ni bilo nič
Pred desetimi leti se je klet znašla v resnih težavah. Zadružno vinarstvo in vinogradništvo sta se v Vipavski dolini znašla v primežu izgub. Sledila je neposrečena zgodba z ukrajinskimi lastniki, ki so v dolino prišli z idejo, da bodo ob vinu varili še vodko, rum, viski, džin in konjak. Njihovi načrti so bili kratkega daha, klet je šla v stečaj, le prizadevni domačini so jo s svojimi močmi vzdrževali pri življenju. Stečajni postopek še vedno ni zaključen, klet pa sta za »drobiž« iz stečajne mase leta 2017 kupili družini Sabathi in Blaschitz iz Avstrije.
Vinogradnik Aleš Krečič, ki v vipavsko klet odda največ grozdja, še danes težko verjame, kako se takrat ni našel domači lastnik, vseeno pa prizna, da so se razmere v kleti v zadnjih letih popravile. »Neprimerno bolje je,« prikima. Da je v vipavski kleti po nekaj negotovih letih znova zaznati energijo in napredek, opažata tudi svetovalka Tamara Rusjan iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica in predstavnik vinogradnikov in predsednik Kmetijske zadruge Vipava Aleš Kosovel. Letošnjo trgatev so končali v drugi polovici septembra, v začetku tega tedna so sprešali še zadnje letošnje grozde caberneta, skupaj pa kar okrog dva milijona kilogramov grozdja.
»Delujemo v panogi, ki ni enostavna, a je za Vipavsko dolino še kako pomembna,« je prepričana direktorica kleti Tanja Vidmar Šinigoj. V kleti, kjer grozdje odkupujejo od okrog 200 vinogradnikov iz cele Vipavske doline, so letos s poslovanjem in letino zadovoljni, čeprav jo prvi enolog Rok Furlan opiše kot »zafrknjeno«. Najprej se je zdelo, da bo pridelek znova pobrala suša, po nekaj boljšem začetku avgusta sta jih nato v času trgatve spremljala dež in vlaga. »Kljub vsemu smo na koncu dobili za 40 do 50 odstotkov več grozdja kot lani, dobili smo relativno visoke kisline za naše kraje, pH je nizek, aromatika je dobra. Če bi lahko, bi letini privoščili še nekaj več vipavske burje in en teden več lepega vremena, a vseeno smo dobili to, kar trenutno svetovni trendi potrebujejo,« se enolog veseli letine. Trenutno v kleti bdi nad zorenjem kar 1.500.000 litri letošnjega letnika vina. Slaba tretjina je rdečih sort, dobri dve tretjini belih. Računa, da bo novembra že mogoče poskusiti prve malvazije in vrtovčane.
Vsako leto nekaj vinogradov propade
Vinogradnik Aleš Krečič iz Ustij pri Ajdovščini ima trto nasajeno na okrog 20 hektarjih površin. »Letos so bile količine solidne, če jih ne bi nekaj oklestila toča, bi bila letina ena izmed najboljših v zadnjih letih,« pravi vinogradnik, ki v panogi trenutno vidi številne izzive. Eden izmed njih je zagotovo vreme, drugi so vse starejši lastniki vinogradov in odhajanje mladih s kmetij. Tretji in po njegovem mnenju trenutno najbolj pereč je opuščanje vinogradništva in s tem izgubljanje kvot. Če vinogradnik opusti vinograd in se izpiše iz registra pridelovalcev grozdja, s tem propade tudi kvota, ki je v skladu z evropsko zakonodajo omejena. »Majhni vinogradi se krčijo, vsako leto jih propade nekaj hektarjev in vsako leto tako izgubimo tudi nekaj kvot, ki jih ni mogoče dobiti nazaj. Tukaj bo potrebno zelo hitro nekaj ukreniti, da bo do prenosa kvot prišlo, preden vinogradniška kmetija ugasne,« apelira vinogradnik.
Po nekaterih podatkih naj bi se v Vipavski dolini samo lani vinogradniške površine skrčile za petino, po uradni statistiki Tamare Rusjan iz Kmetijsko-gozdarske službe Nova Gorica pa je med letoma 2011 in 2024 v vipavskem vinorodnem okolišu usahnilo 250 hektarjev vinogradov. Zgolj za primerjavo: v istem obdobju je v Sloveniji ugasnilo skoraj 2000 hektarjev vinogradov. Za nameček se dogaja, opomni Krečič, da kmete z nekoliko boljšo ponujeno odkupno ceno premamijo odkupovalci vina iz drugih predelov Slovenije in ga pomešanega med vina drugih vinorodnih okolišev.
Aleš Kosovel je predsednik Kmetijske zadruge Vipava, ki je pomemben vezni člen med kletjo in kmeti. Ugotavlja, da se slednji tako kot kmetje drugje po svetu soočajo s podnebnimi spremembami. »Ko ti suša pobere 20 ali 30 odstotkov pridelka, se ekonomija ne izide več. Zato bomo morali tu tudi mi sami vinogradniki narediti korak naprej in trti pomagati z namakanjem,« je jasen in poziva vinogradnike, ki še imajo voljo, znanje in sredstva, naj se odločajo za obnovo vinogradov in ohranijo vinogradništvo živo.
Letos višje odkupne cene
Župan Vipave Anton Lavrenčič kmetom obljublja, da bi lahko z gradnjo namakalnega sistem začeli že prihodnje leto, ponuja jim tudi druge oblike pomoči, vodja prodaje v kleti Vipava 1894 Andrej Furlan pa je prepričan, da je eden od odgovorov na omenjene izzive dobro poslovanje kleti. »Če bomo dobro plačevali vinogradnikom, če bomo znali pridelati dobra vina in imeli dobre kupce, potem bo tudi med pridelovalci interes za obnovo vinogradov in nadaljevanje te tradicije,« meni. Vinogradnikom so letos pristopil naproti z višjimi odkupnimi cenami. Za kilogram belega grozdja so jim plačali 40 odstotkov več kot leta 2023, povprečna odkupna cena za bele sorte je bila 86 centov, za najboljše grozdje pinele tudi 1,2 evra. Za rdeče sorte, ki trenutno na tržišču niso tako priljbljene, plačujejo manj, jih pa iz odgovornosti do pridelovalcev vseeno odkupujejo.
»Trenutni trendi so naklonjeni belim vinom, v našem prodajnem asortimanu predstavljajo že kar 85 odstotkov. Rdeča vina se medtem trudimo prodati na trgih japonske, finske in norveške, kjer je po njih še povpraševanje,« Furlan razkrije trende in doda, da njihov najbolj zvesti trg še vedno z naskokom ostaja v Sloveniji. Doma namreč prodajo kar 85 odstotkov vsega vina. »Če doma nisi dober, tudi v tujini ne boš uspel,« sklene vodja prodaje.
