Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, v okviru sejma Narava-zdravje, je bilo prejšnji konec tedna živahno kot v panju. A v enem kotu dvorane ni brenčalo, temveč je bilo slišati navdušene vzklike, občasen pritajen krik in predvsem veliko radovednega šepetanja. Tam se je predstavljalo društvo Bioexo s svojo razstavo eksotičnih živali. Med terariji, polnimi pisano obarvanih kuščarjev, skrivnostnih kač in paličnjakov, ki so bili videti kot oživele vejice, je mrgolelo otrok in njihovih staršev. Oči so jim sijale od radovednosti, ko so opazovali mogočne pitone in se čudili spretnosti bradatih agam.
V tej množici smo srečali 22-letno študentko Nino. V nasprotju z večino otrok, ki so brezskrbno pritiskali nosove na steklo terarijev, je Nina stala malce ob strani. Na delavnico o pajkih je prišla z jasnim ciljem: soočiti se s strahom, ki jo spremlja že od mladih nog in z leti ne pojenja. Priznala nam je, da zvečer, preden zaspi, preventivno pregleda vse kotičke sobe, da bi se prepričala, da ni nikjer nobene pajčevine. Od kod ta strah izvira, ne ve, a odločena je, da bo naredila korak naprej.
In prav tu, na delavnici, ki jo je vodil Marko Sajovic, izkušeni poznavalec in ljubitelj pajkov, se je Nini ponudila življenjska priložnost. Priložnost, da v roki ne drži navadne suhe južine, temveč pravo ptičjo pajkovko.
Zakaj nas je pajkov tako strah?
»Strah pred pajki ni prirojen,« je z mirnim glasom začel Marko, medtem ko so ga obkrožale majhne in velike radovedne oči. »Po neki teoriji sta prirojena samo dva strahova: pred višino in pred hrupom. Vsi preostali strahovi so priučeni.« Pojasnil je, kako podzavestni vzkliki staršev, kot je »Pazi, pajek!«, v otrocih pustijo trajen pečat. In tako se strah prenaša iz generacije v generacijo, podobno kot star babičin recept, le da je ta veliko manj okusen.
Otroci so danes izredno radovedni, so nam potrdili tudi v društvu Bioexo, starši pa se vse bolj zavedajo, da je takšno radovednost treba spodbujati, da njihovi otroci ne bodo imeli enakih strahov kot oni sami. In prav stik z živaljo je tisti, ki najučinkoviteje odpravlja predsodke. »Skozi spoznavanje in skozi izkušnjo bodo ljudje te živali vzljubili,« nam je zaupala Nika Matoh, predsednica društva Bioexo.
Marko je medtem iz škatle previdno vzel velikega ptičjega pajka. »Za pajke ne rečemo, da so agresivni. Pajek ne bo napadel, pajek se brani, in kadar se brani, lahko tudi ugrizne,« je poudaril. A je takoj pomiril zbrane, da ugriz večine ptičjih pajkov ni nič hujši od pika čebele ali ose. In tu je razbil še en mit: »Ljudje pravijo, da pajki pičijo. Ampak pajki ne pičijo. Živali, ki imajo želo, pičijo – čebele, ose, škorpijoni. Pajek pa ima tako kot kača spredaj zobe, strupnike, s katerimi ugrizne.«
Ptičji pajek ni tarantela
Marsikdo velikim kosmatim pajkom reče tarantele, a Marko je pojasnil, da gre za zmoto. »Ptičji pajki v resnici niso tarantele. Prava tarantela je pajek volkec, ki živi tudi pri nas v gozdovih in po travnikih, je precej manjši in ni nevaren.« Značilnost pravih tarantel je, da samičke nosijo svoje mladiče na hrbtu.
Najbolj strupen pajek v naši bližini je črna vdova, a tudi strah pred njo je večinoma neupravičen. »Črna vdova izredno nerada ugrizne,« je zatrdil Marko. »Res jo je treba stisniti, stopiti nanjo, da bo ugriznila. Ljudje pustijo, da jim hodi po rokah, pa ni še nikogar ugriznila.«
Ptičje pajke, ki so bili zvezde delavnice, delimo na tiste iz starega sveta (Afrika in Azija) in novega sveta (Srednja in Južna Amerika). Njihova glavna razlika je v obrambi. Ameriški se branijo tako, da z zadka spraskajo drobne obrambne dlačice, ki ob stiku s kožo povzročijo srbečico in pikice. S tem se v naravi branijo pred plenilci, kot so kuščarji, ptice in glodavci. Predstavljajte si, je slikovito opisal Marko, da se pajek skrije v svoj rov, si napraska dlačice v zrak, in če radovednemu plenilcu to pride v nos, je učinek še veliko hujši. Njihovi afriški in azijski sorodniki pa dlačic nimajo, zato veliko prej pokažejo zobe, čeprav tudi oni ne ugriznejo takoj.
Medtem ko je Marko držal v rokah lev, staro, odvrženo kožo pajka, je pojasnil, kako pajki rastejo. Ker imajo zunanji oklep, imenovan hitin, morajo, da bi zrasli, odvreči celotno zunanjost. »Spodaj jim zraste nova koža, in ko so pripravljeni, se izvlečejo iz stare, malo raztegnejo, saj so zdaj večji – in imamo novega pajka.« Zanimivo je, da pri tem zamenjajo praktično vse, tudi dlačice in zobe.
Osem oči, pa slabo vidi
»Koliko oči ima pajek?« je vprašal Marko. »Osem!« so v en glas zavpili otroci. »Res je, imajo jih osem, ampak ptičji pajki vidijo zelo slabo. Razločujejo le sence, svetlobo in temo. Vse, kar delajo, je, da čutijo svet okoli sebe s pomočjo vseh teh dlačic.« S pomočjo svilene nitke, ki jo nenehno izpuščajo iz posebnih predilnih bradavic na zadku, natančno vedo, kaj se dogaja v njihovi okolici.
In potem je prišel trenutek resnice za Nino. Marko je pajkovko ponudil zbranim v dotik. Sprva le za božanje po nogah, da bi občutili trdoto hitina. Nato pa je prišla na vrsto Nina. Zbrala je pogum, iztegnila roki in Marko ji je nanju položil pajkovko. Malo se je zdrznila, ko je začutila drobne krempeljčke, s katerimi se pajek oprime podlage. A groze ni bilo. Le presenečenje, da to ni nič takega. Videla je, da pajkovka zgolj mirno raziskuje novo okolje. Opogumimo se tudi sami in ugotovimo, da je božanje pajka pravzaprav zelo prijetno.
»Če imamo pajka na roki in trznemo, se lahko tudi on ustraši in začne malo hitreje hoditi, da bi zbežal,« je pojasnil Marko. »Žival ne čuti naše treme, ampak če smo mi nervozni, hitreje premikamo roke, kar prestraši tudi njo.«
Za piko na i je Marko razkril še eno zanimivost, ki je nasmejala predvsem ženski del občinstva. »Ljudje in pajki smo ena redkih vrst, pri katerih so lepše samice. Pri ptičjih pajkih so samice večje, imajo lepšo konstrukcijo telesa, bolj žive barve in tudi veliko dlje živijo. Samci so manjši, imajo dolge noge, ker je treba po parjenju zelo hitro pobegniti, in niso tako zanimivi.« Število mladičev, ki jih ima lahko ena samica, je osupljivo – od nekaj deset pa vse do dva tisoč.
Od pajkov h kačam velikankam
A pajki so le en del zgodbe o strahu. Drugi, morda še pogostejši, je strah pred kačami. Tudi ta strah se pogosto prenaša s pripovedovanjem in opozarjanjem v mladosti. Kdo ne pozna slavne zgodbice, ki že desetletja kroži po vsem svetu, »da je nečakinjo mamine prijateljice kača v postelji vsako noč merila, ne da bi jo pojedla«, pripoveduje predsednica društva Bioexo. »Ta mit poskušamo razbiti, saj tako pač ne gre. Kače ne merijo svojega plena in ljudje sploh nismo njihov plen.«
Da bi to dokazali v praksi, smo se pogovorili z Dejanom Radkičem, lastnikom dveh ogromnih mrežastih pitonk, Pike in Zdenke, ki ju je predstavil tudi na razstavi. Zdenka v dolžino meri približno 5,5 metra, Pika pa kar 6,5 metra. Na vprašanje enega od otrok, kako ju je pripeljal na razstavišče, pove, da ju je iz avtomobila naložil v poseben voziček. Dejan, ki je za namen poziranja pred našim objektivom Piko vzel tudi iz terarija in sta se fotogenično nastavila pred kamero, ima kači sicer doma, v stanovanju, kjer imata svojo sobo s terariji. Poleg njiju ima še štiri, čeprav niso vse tako velike. Kako je lahko življenje s takšnimi velikani varno? »Od malega jih imamo po rokah, tako da so tega navajene,« pravi Dejan. Svojo ljubezen do kač goji že od otroštva, ko si je kot edini od prijateljev upal ujeti belouško v potoku. Priznava, da je imel na začetku slabo izkušnjo, ko ga je ugriznila mlada kača, a poudarja: »Moja napaka je bila, ko sem rinil hrano zraven, pa je zgrešila zajčka in me ugriznila v roko. A izpustila me je tisto sekundo, ko je videla, da nisem zajček.«
Poslanstvo izobraževanja
Tako Dejan in Marko kot celotno društvo Bioexo imajo skupno poslanstvo: izobraževanje in odpravljanje predsodkov. Njihova glavna dejavnost so naravoslovni dnevi po šolah in delavnice po vrtcih. Poudarjajo, da nobena njihova žival ni vzeta iz narave, vse so vzgojene v ujetništvu. Društvo deluje tudi kot nekakšno zavetišče za eksotične živali, ki jih lastniki ne morejo več obdržati, in člani jim zagotovijo nov dom. Njihovo delo pa ni vedno enostavno. »Zadnji čas imamo težave, saj se zakonodaja vmešava v ta naš stik z živalmi in nam ga hoče preprečiti, ampak mi se ne damo,« odločno pove predsednica društva.
Ob koncu našega obiska smo se vrnili k Nini. V njenih očeh je bilo videti olajšanje in ponos. Izkušnja je bila zanjo izredno zanimiva. Spoznala je, da je bil strah le v njeni glavi, napihnjen z leti nevednosti in predsodkov. Marko Sajovic se je ob tem spomnil anekdote o svojih 16-letnih sestričnah iz Kanade, ki sta bili ob pogledu na njegove pajke sprva zgroženi. »Po eni uri, ki smo jo preživeli v sobi z živalmi, sta prišli ven in rekli: 'Vau, vse to je tako kul!'« je povedal v smehu. In dodal, kar je tudi ključno sporočilo dneva: »Najprej mora vsak pri sebi v glavi 'poštudirati'. Sam ne morem nikogar prepričati, da pajki niso noben bavbav. Šele ko je človek v sebi pripravljen, se da marsikaj narediti.«
In Nina je bila očitno pripravljena. Morda še vedno ne bo z veseljem pričakala suhe južine v kotu svoje sobe, a naslednjič, ko jo bo zagledala, bo vedela, da ji ne želi nič žalega. Morda bo celo pomislila, da bo ponoči pojedla kakšnega nadležnega komarja. Strah ima morda res velike oči, a znanje in izkušnja sta najboljše orožje proti njemu.
