Začenjamo z novo spletno serijo Nedeljskega. Vsak konec tedna se bomo sprehodili po znamenitih letalskih nesrečah. Teh ni bilo malo, nekatere med njimi pa so bile še posebej dramatične in so kot svarilo, da je potrebno letalsko varnost vseskozi izboljševati.
***
Za obe posadki se je dan začel brez posebnosti. Nihče ni slutil, da bo splet nesrečnih okoliščin na tisti marčevski dan leta 1977 pripeljal do največje tragedije v zgodovini letalstva do dandanes. 583 mrtvih v nekaj sekundah. Za dogodek krivijo napako pilota, neurejenost razmer, močno meglo in nešteto drobnih napak, zaradi katerih sta na Tenerifu trčili dve gromozanski letali.
Boeing 747 je bil takrat v uporabi komaj osem let in vsak pilot, ki ga je upravljal, je bil kot kralj nebes, saj je bilo plovilo največji tehnološki dosežek človeštva do tedaj. Bržkone sta se tako počutila oba pilota – Victor Grubbs na krovu boeinga 747 družbe Pan Am, na letu iz Los Angelesa, in Jacob Veldhuyzen van Zanten, ki je s 747 priletel iz Amsterdama. Oba čarterja sta se na Tenerifu 27. marca popoldne znašla nepričakovano.
Zavrtimo uro nazaj: kazalci kažejo opoldne tistega dne. Obe letali sta opravili večji del poti brez posebnosti. Spokojnost leta nad oblaki je vlivala mirnost, v kateri so uživali letalci in potniki.
Bomba na letališču
Prvi ključni dogodek se je zgodil na tleh 15 minut čez prvo, ko so v cvetličarni na mednarodnem letališču Grand Canaria detonirali bombo separatistov, imenovanih Fuerzas Armadas Guanches, ki so se zavzemali za avtonomijo Kanarskih otokov. Na bombo so opozorili po telefonu, v eksploziji je bila ena oseba ranjena. Toda v drugem telefonskem klicu so napovedali še eno detonacijo. Veliko letališče so zato začasno zaprli, vse lete pa preusmerili na dobrih sto kilometrov oddaljeni Los Rodeos, danes Severno tenerifsko letališče.
Okoli druge ure popoldne sta obe letali pristali. Pilot nizozemskega letala Van Zanten, čigar nesrečni vzlet bo kmalu zahtevalo skoraj šeststo življenj, je bil silno izkušen – bil je inštruktor in svojevrsten zvezdnik med piloti nizozemskega KLM. Potniki so ga lahko takoj prepoznali, ker je bil njegov obraz na oglasih letalske družbe. Imel je močno čeljust, samozavesten, oster pogled. Po dogodku bodo poskušali iz KLM najprej poiskati njega, da bi pomagal pri raziskovanju nesreče. Takrat še niso vedeli, da je bil prav on za krmilom.
Njegov ameriški kolega je letalo prevzel v New Yorku, kjer je opravilo postanek na letu iz Los Angelesa. To letalo Pan Am z registracijo N736PA, poimenovano Clipper Victor, je bilo prvo, ki je opravilo komercialni let tega tipa med New Yorkom in Londonom sedem let pred tem.
Prihod megle
Večina potnikov na krovu obeh je bila namenjenih na križarjenje. Po večurnem letu so si bržkone želeli čim prej na predvideni cilj, tako pa sta obe letali stali drugo ob drugem dve uri na majhnem letališču Los Rodos, ki spominja na stari ljubljanski Brnik, le da z nizkim hribovjem v bližini in čudovitim zelenjem naokoli. Tam sta letali sta čakali na dovoljenje za polet na Gran Canario. Vreme je bilo čudovito. Vse do nekaj minut pred katastrofo. Prijetno toplo je bilo. Vendar se na letališču Los Rodos radi zbirajo oblaki. Letališče namreč stoji na 600 metrov nadmorske višine, zato se tam v pomladanskih mesecih pogosto rado nenadno začne megliti.
Le nekaj pred četrto so znova odprli veliko letališče, na malem pa se je do takrat nabralo že nekaj večjih letal. Pan Am je bil hitro pripravljen na vzlet, potniki ponovno vkrcani, vendar se je moralo zaradi gneče na letališču najprej začeti premikati nizozemsko letalo. Posadka slednjega je naročila dodatno gorivo. Pomembna podrobnost, kajti če tega ne bi storili, bi bili obe letali v zraku prej, pred gosto meglo, ki se je začela nabirati.
Še ena okoliščina je ključna. Letališče je imelo samo eno vzletno stezo. Zaradi gneče so morala letala najprej po vzletni stezi z enega na drug konec, se obrniti za 180 stopinj in nato vzleteti. To pomeni, da sta bili na vzletni stezi lahko dve letali hkrati. Pilota zaradi megle nista videla drug drugega, prav tako niso dobro videli z nadzornega stolpa, poleg tega letališče ni imelo zemeljskega radarja.
Razdraženost v pilotski kabini
Letalo KLM je bilo prvo na stezi. Manever po angleško imenujejo back taxiing, torej se je letalo podalo po tri kilometre dolgi letališki stezi vse do konca in se obrnilo. Pan Amov Clipper je bil nedaleč za njim. Van Zanten je prispel do konca, letalo obrnil, nato je moral čakati na dovoljenje nadzornikov leta. Letalo Pan Am je imelo navodilo, da se umakne po levi strani vzletne steze, tako da lahko drugo letalo vzleti. Ko naj bi se letalo varno umaknilo s steze, bi moral pilot Pan Ama to sporočiti stolpu. Toda Pan Amov boeing je zgrešil prvo priložnost za umik v levo. Druga priložnost ni bila daleč stran, res, toda to je pomenilo, da je bilo letalo na vzletni stezi nekaj sekund dlje.
Posadka KLM je bila medtem pripravljena. Prvi oficir Klaas Meurs je po radiu prejel potrditev leta. To ni dovoljenje za vzlet, pač pa zgolj dovoljenje za uporabo predvidene višine, poti in frekvence, ki jo letalo uporablja na poti. Običajno takšno potrditev posadka dobi že znatno prej, toda dotlej so se ukvarjali z nadzornimi pregledi in navodili za vzlet.
Čakanje, dolga pot in zapleti so tako med posadko kot potniki vnašali nemir in nervozo. Kasnejši pregledi zvočnih posnetkov in pričanje drugih pilotov, ki so spremljali pogovore, so nakazali na precejšnjo razdraženost prav nizozemske posadke, posebno pilota Van Zantena. Tako so bili na mestu vsi ključni dejavniki, ki so privedli do tragedije.
Prvi oficir Meurs, ki je sedel, kot je to običajno, desno od Van Zantena, je potrdil prejem informacije o višini in smeri leta. Pogovor s stolpom je končal z neobičajnim stavkom, izrečenim nekoliko v zadregi. V ozadju je bilo namreč že slišati gromovski zvok pospeševanja letalskih motorjev. »Zdaj bomo, khm, poleteli,« je končal komunikacijo. Van Zanten je spustil zavore. »Gremo!« se ga sliši na posnetku. Veliko letalo se je brez izrecnega dovoljenja začelo premikati po vzletni stezi, do takrat že povsem prekriti z meglo.
Ključne besede
Prvi oficir je uporabil besedo v angleščini »at takeoff«. Poleteli bomo. To ni pogosto, klasično uporabljen izraz. Povedal pa je dovolj, da so se nanj takoj odzvali tako v letalu Pan Ama kot v nadzornem stolpu. Nihče ni mogel verjeti, da se letalo KLM že premika. Tako nadzornik kot posadka ameriškega letala so zagrabili mikrofon. »Toda mi se še vedno pomikamo po stezi,« je sporočil prvi oficir na Pan Amovem letalu Bob Bragg. V tistem trenutku so s stolpa sporočili KLM: »V redu. Počakajte na potrditev vzleta. Se slišimo.«
Ni bilo odgovora. Tišino so vzeli kot nekakšno potrditev, čeravno neprimerno, da je bilo sporočilo sprejeto. Tako sporočilo ameriške posadke kot stolpa bi morali biti dovolj, da bi Van Zanten ustavil letalo. Za to je imel še čas. Težava je bila, ker sta bili obe sporočili izrečeni sočasno in sta se prekrivali.
Piloti in kontrolorji so komunicirali prek dvosmernega VHF-radia. To je podobno, kot če uporabljamo voki-toki. Ena oseba aktivira mikrofon, nekaj pove in nato spusti gumb ter počaka na potrditev. Ne ve, kako in ali je bilo sporočilo sprejeto. Če sta hkrati aktivirana dva mikrofona, potem se medsebojno motita, rezultat pa je hreščanje ali visokotonsko cviljenje. Slednje običajno ni nevarno, a je bil v tem primeru še zadnja nesrečna okoliščina.
Van Zanten je namreč slišal samo »v redu« in nato pet sekund zoprnega zvoka. Vzlet je nadaljeval. Deset sekund kasneje je na traku zabeležen zadnji pogovor med udeleženci. »Sporočite, ko boste z vzletne steze,« je Američanom sporočil stolp. »Sporočimo, ko bomo s steze,« je potrdil Bob Bragg.
Bilo je prepozno
Van Zanten, takrat povsem skoncentriran na vzlet, je ta pogovor očitno preslišal. Drugi oficir, ki je sedel zadaj, pa ne. Njihovo letalo je drvelo s skoraj 200 kilometrov na uro po stezi, ko se je nagnil k pilotu in vprašal: »Se še ni umaknil s steze? Tisti Pan Am?« »Da, da,« je tja v en dan odgovoril Van Zanten.
V Pan Amovem letalu, ki je stalo na stezi, so začutili, da nekaj ni v redu. »Jebenti, spravimo se s te steze!« je nervozno vzkliknil pilot Victor Grubbs. Nekaj trenutkov kasneje so se iz megle pojavile luči KLM 747, kakšnih 500 metrov stran.
»Tam je!« se je zadrl Grubbs, ki je dal poln pospešek motorjem. »Poglej ga! Ta kurba prihaja!« Letalo je poskušal zasukati levo, kolikor je mogel, proti travniku ob stezi. »Dol! Dol! Dol!« je kričal Bragg.
Van Zanten jih je takrat zagledal, vendar je bilo prepozno. Poskušal jih je preskočiti. Ročico je potegnil do konca proti sebi, dvignil letalo, ki je z repom nekaj deset metrov drgnilo po stezi. In skoraj bi mu uspelo. Letalo je za hip poletelo, vendar so kolesje in motorji trčili v zgornji del drugega letala. To je na slednjem sprožili reakcijo eksplozij.
Nizozemsko letalo, ki je bilo tako že močno poškodovano, je padlo nazaj na stezo in po trebuhu drselo naprej. Ogenj se je hitro razširil. Nihče od 248 ljudi na krovu ni preživel. Po čudežu je v Pan Amovem letalu na varno poskakalo 61 potnikov od skupno 396. Preživeli so tudi vsi v kabini.
Umrlo je 583 ljudi. Vključno z 52 otroki.
Ob 30. obletnici dogodka so na Tenerifu postavili spomenik v spomin na umrle. Sestavlja ga zavito stopnišče, ki predstavlja večnost. Leto po tragediji so tam odprli drugo letališče, na nižji nadmorski višini.
