Medtem ko se v Kanadi odvija drama o prihodnosti zadnjih morskih sesalcev v propadajočem zabaviščnem parku Marineland, je bila v Sloveniji prezrta ključna podrobnost te zgodbe. Park, ki je danes sicer senca nekdanjega blišča, je deloma slovenska zgodba o uspehu. Njegov ustanovitelj, lastnik in dolgoletni vodja je bil Slovenec Ivan (John) Holer, migrant, ki je leta 1957 prišel v Kanado in tam ustvaril novo življenje. Na njegovo zgodbo nas je opozoril naš bralec.
Novice o negotovi usodi delfinov in kitov belug v Marinelandu, ki so jih spomladi in poleti letos povzemali svetovni mediji, so se osredotočale predvsem na prizadevanja aktivistov za preselitev živali v zatočišča. A zgodba ima globlje korenine, ki segajo v povojno Jugoslavijo in pojasnjujejo vzpon in padec pravega imperija.
Podjetniški duh
Ivan Holer, rojen leta 1935 v vasi Žice v severovzhodnem delu Slovenije, je bil utelešenje podjetniškega duha. Kot mladenič je odšel čez mejo v Avstrijo, od tam pa se je prebil v Nemčijo, kjer se je pridružil cirkusu. Tam se je naučil veščin treniranja živali, ki so postale temelj njegovega življenjskega dela.
Leta 1961 je v bližini Niagarskih slapov v Kanadi z majhnim kapitalom odprl skromen park, ki je sprva prikazoval le nekaj tjulnjev v bazenu. To je bil zametek Marineland of Canada. S karizmo in neomajno poslovno žilico je park skozi desetletja širil v ogromen kompleks z orkami, delfini, belugami in kopenskimi živalmi, ki je privabljal milijone obiskovalcev letno. Njegova zgodba je bila klasična pripoved o imigrantu, ki je zgradil imperij iz nič. Kar so v Kanadi večkrat omenjali tudi tamkajšnji politiki.
Vendar se je javno mnenje o ujetništvu živali za namene zabave v zadnjih desetletjih korenito spremenilo. Dokumentarni filmi, kot je Blackfish (Črna riba), so razkrili temno plat industrije in sprožili globalno gibanje proti parkom z morskimi sesalci. Marineland pod Holerjevim vodstvom je postal pogosta tarča kritik. Poročila nekdanjih uslužbencev in preiskave organizacij za zaščito živali so opisovala neustrezne bivalne pogoje, slabo veterinarsko oskrbo in visoko stopnjo smrtnosti živali.
Usoda Kiske
Park je prišel na slab glas zaradi Kiske, samice orke, ki so jo poimenovali »najbolj osamljena orka na svetu«, saj je po smrti vseh ostalih ork v parku več kot desetletje preživela v popolni osami, preden je poginila leta 2023. Kljub tožbam, protestom in pozivom k zaprtju je Holer do svoje smrti leta 2018 odločno branil svoje delo, prepričan, da živalim nudi najboljšo možno oskrbo in da park opravlja pomembno izobraževalno vlogo.
Po njegovi smrti je vodenje prevzela njegova žena Marie, vendar se je pritisk javnosti in zakonodaje še stopnjeval. Leta 2019 je Kanada sprejela zakon, ki prepoveduje rejo in ujetništvo kitov in delfinov, vendar je obstoječim parkom dovolil obdržati živali, ki so jih že imeli.
S smrtjo gospe Holer lani pa se je usoda parka znašla v negotovosti. Brez jasnega vodstva in vizije za prihodnost je vprašanje, kaj se bo zgodilo z zadnjimi prebivalci parka – petimi delfini in več deset belugami. To je postal pereč problem. Živali so ujete v propadajoči infrastrukturi, njihova prihodnost pa je odvisna od sodnih bitk in iskanja primernih zatočišč, ki jih je na svetu le za peščico.
Zapuščina Ivana Holerja je tako grenko-sladka. Po eni strani je bil človek, ki je uresničil svoje sanje in ustvaril turistično znamenitost svetovnega formata. Po drugi strani pa je njegovo življenjsko delo danes simbol izkoriščanja živali in opomin na preživeli model zabave, ki ga sodobna družba vse bolj zavrača.
