V svetovni prestolnici mode so udarili po mizi. Ikonično milansko gledališče Teatro alla Scala je sprožilo pravo malo modno vojno proti – japonkam. Da, prav ste prebrali. V operni hiši, v kateri so odmevale arije Marie Callas in je dirigiral Arturo Toscanini, so se odločili, da je čas za konec ležernosti, ki je ušla izpod nadzora. Nova politika oblačenja je jasna: vstop je prepovedan vsem, ki bi si drznili prag prestopiti v kratkih hlačah, majicah brez rokavov ali omenjeni sporni obutvi. Tistim, ki ne bodo ustrezali standardom, bodo vstop preprosto zavrnili.
Razlog? Pritok turistov, ki so – očitno v zmedi med ogledom katedrale in večerno predstavo – pozabili, da opera ni podaljšek dneva na plaži. Vodstvo Scale si prizadeva ohraniti tradicijo elegance in prefinjenosti ter zagotoviti, da obisk ostane posebno doživetje, ne pa samo še ena točka na turističnem seznamu. S tem si želijo ohraniti svojo dolgoletno tradicijo elegance in poskrbeti, da obisk ostane posebna izkušnja, ki odseva ugled institucije.
Obleka kot izraz spoštovanja
To odločitev so z odobravanjem sprejeli številni poznavalci, med njimi tudi strokovnjakinja za celovito podobo osebnosti Lea Pisani. Z uvedbo prepovedi se popolnoma strinja, saj meni, da gre za »spoštljiv odnos do kulture, ustvarjalcev, institucije kot take in navsezadnje tudi do samega sebe«. Kot poudarja, bi moral biti obisk opere poseben dogodek in doživetje, ne le »podaljšek vsakdanjega sprehoda po mestu«. Po njenem mnenju je primerna obleka izraz spoštovanja, podobno kot se na poroko ali pogreb ne odpravimo v trenirki.
Strokovnjakinja opaža, da se čedalje pogosteje srečujemo z neprimernim oblačenjem tudi na dogodkih, kjer bi pričakovali dostojanstvo, denimo na pogrebih, cerkvenih slovesnostih in spominskih dogodkih. Kot nujni del garderobe, ki omogoča primerno ureditev za posebne priložnosti, vsakemu moškemu priporoča temno modro klasično obleko z belo srajco in elegantnimi čevlji, ženskam pa tako imenovano malo črno obleko, ki jo je z dodatki mogoče prilagoditi različnim okoliščinam.
Kot pravi, je obleka zrcalo razmer v družbi, kulture naroda, pa tudi stopnje osebnega razvoja posameznika. »Živimo v demokraciji, v kateri imamo svobodo izbire, a hkrati je pomembno razumeti, da je prilagajanje oblačil znamenje spoštovanja in želje po dobri komunikaciji – ne podrejanje. Nekateri to že razumejo, drugi bodo to spoznali s časom ali izkušnjami. Pravila oblačenja niso namenjena omejevanju, temveč vzpostavljanju reda in medsebojnega spoštovanja,« je prepričana Lea Pisani in doda, da je neprimerno oblačenje žal vse pogostejše. V knjigi Ravni oblačenja je navedla merila za izbiro oblačil za vse življenjske priložnosti, posebej izbor oblačil za poroke, maturantski ples, pogrebne slovesnosti, za pogovor za službo, za šolo …
Primerov, ko pridejo ljudje na kakšen dogodek v povsem neprimernih oblačilih, je kar nekaj. »Pogosto so to celo osebe, ki nas zastopajo v javnosti – politiki in političarke. Včasih gre za napačno izbiro kroja, včasih za neprimerno kombinacijo, pogosto pa za očitno podcenjevanje dogodka. Želela bi si, da bi se v takih primerih pogosteje obrnili na zaposlene v protokolu ali strokovnjake za kulturo oblačenja, saj ti znajo pomagati ustvariti ustrezno podobo.«
Včasih je bilo drugače
V SNG Opera in balet Ljubljana uradnega kodeksa oblačenja za obiskovalce nimajo, na njihovi spletni strani pa je pod zavihkom »vodnik« zapisano, da odsvetujejo obisk prireditve v športnih oblačilih. O uvedbi strožjih pravil niso razmišljali, saj za to ni bilo potrebe. »Naši obiskovalci prihajajo na predstave spodobno urejeni in oblečeni,« pravi Barbara Čepirlo Čičigoj, vodja za stike z javnostjo, in dodaja, da so se pravila oblačenja z leti morda res nekoliko razrahljala. Medtem ko so bili pred petdesetimi leti za obisk opere zapovedani speti lasje in večerna toaleta, to danes ni več nujno. »V zgodovini je imel obisk opere poseben pomen, tudi status. Ljudje so se za ogled operne ali baletne predstave zelo uredili. Oblekli so najboljše, kar so imeli. Dame so si nadele krinoline, svilene rokavice in klobuk, lase pa spele v figo. Gospodje so si oblekli frak s cilindrom in obuli lakaste čevlje.«
Danes je seveda povsem drugače. Medtem ko starejša populacija še vedno izbira temne obleke, pa med mladimi prevladuje bolj sproščen slog oblačil, denimo hlače in srajca brez suknjiča. Ob premierah in drugih slavnostnih dogodkih priporočajo izbiro primernih oblačil. Za dame so to običajno dolga krila ali obleke do kolen, gospodje pa si ob slavnostnih priložnostih oblečejo smoking, nekateri celo frak.
»Nenapisano pravilo je zagotovo, da je obleka, s katero pride obiskovalec na predstavo, spodobna in čista. Zagotovo pa mini krila, kratke hlače in opanke ne sodijo v gledališče. Z oblačili namreč izkažeš spoštovanje do nastopajočih, ustanove in drugih obiskovalcev. Obleka je tudi kultura človeka in tega se moramo zavedati,« spomni Barbara Čepirlo Čičigoj in doda, da o primernem videzu ozaveščajo tudi mlade med vodenimi ogledi po njihovem gledališču, na katerih jim povedo nekaj o bontonu, pravilih vedenja in primerni izbiri obleke. »Učitelji, ki mlade pripeljejo k nam, so toliko ozaveščeni, da jih o oblačilih in bontonu poučijo že prej. Pri dopoldanskih zaključenih predstavah za šolske skupine je najopaznejša razlika pri oblačenju. Tam lahko vidimo tako otroke v trenirkah, po drugi strani pa elegantno – že skoraj pretirano modno – oblečene otroke, ki si nadenejo denimo metuljčke. A to je predvsem odraz domače vzgoje in delno tudi finančnih zmožnosti.«
Na vprašanje, ali bi strožja pravila oblačenja lahko odvrnila nekatere obiskovalce, predvsem mlajše generacije, oziroma kako najti pravo ravnovesje med dostopnostjo in ohranjanjem tradicije, odgovarja, da bi morda ob morebitni uvedbi strožjega kodeksa oblačenja koga res lahko odvrnili od ogleda predstave. »Fraka ali smokinga si najbrž nihče ne bo kupil le zaradi obiska opere. Nam pa zastane dih ob res čednih damah in gospodih, ki si za obisk našega gledališča privoščijo elegantne kreacije. Za ščepec elegance, v kateri se dobro počutiš, ne potrebuješ veliko; že lepi zaprti čevlji ali salonarji damam dodajo poseben čar, moški pa so v jeans hlačah elegantni že s tajliranim suknjičem. Danes je elegantna moda dostopna tako rekoč vsem na vsakem koraku. Ni nam treba zapraviti veliko denarja za nakup ženske in moške obleke, ki bi morala biti v garderobi vsakega od nas,« je prepričana Barbara Čepirlo Čičigoj.
Prostor za različnost
V Cankarjevem domu prav tako nimajo posebnega kodeksa oblačenja. Priporočila, ki pa se bolj kot na oblačenje nanašajo na vedenje v dvoranah, so objavljena na njihovi spletni strani pod zavihkom Kravata (ne)obvezna. Tudi v tej kulturni ustanovi opažajo, da so se v zadnjih nekaj desetletjih nepisana pravila oblačenja sprostila: športni čevlji (superge) so marsikje sprejemljivi tudi v poslovnem svetu, jeans ni več delovno oblačilo. »Težko pa potrdimo, da gre za nenadni razmah sproščenega oblačenja – v Cankarjevem domu to razumemo bolj kot spremembe, ki sovpadajo z razvojem oziroma spremembami v družbi skozi čas,« meni Saša Globačnik iz Cankarjevega doma in doda, da o zaostritvi priporočil glede oblačenja niso razmišljali, »saj naše obiskovalke in obiskovalci, razen zelo redkih izjem, zelo dobro presojajo primernost oblačenja«.
Cankarjev dom s svojim raznovrstnim programom in široko ponudbo umetniških zvrsti nagovarja najširše občinstvo: od šolarjev in šolskih skupin – teh letno obišče več kot 40.000 – do obiskovalcev filmskih projekcij in mednarodnih gostovanj v okviru prestižnega zlatega abonmaja. Kot so različni dogodki, pa so različni tudi obiskovalci. Na fotografiji iz 90. let, na kateri je dolga vrsta obiskovalk in obiskovalcev pred blagajno Cankarjevega doma, je mogoče opaziti posameznike v vetrovkah in usnjenih jaknah ter kavbojkah, pa tudi tiste v oblekah in kravatah. »Prav to je Cankarjev dom – prostor, ki združuje različnosti. Z vsem, kar smo, nekaj sporočamo. Oblačilo pri tem ni izjema. A okusi so različni in dejstvo je, da so na prireditvah najpomembnejši tisti, ki so na odru. Vsaka mlajša generacija s svojo pojavnostjo, tudi obleko, izraža sebe, svoje ideje, vrednote in želje. In svoboda pri tem odločanju je pomembna – ne samo za mlajšo generacijo,« so prepričani v Cankarjevem domu.
