Število ljudi, ki živijo sami, se je v zadnjih dveh desetletjih po Evropi, kot kažejo najnovejši izsledki Eurostata, dramatično povečalo in danes predstavlja enega največjih družbenih premikov, na celini, ki se že tako sooča z globokimi demografskimi in socialnimi izzivi.
Posebej dramatične so številke v Nemčiji. Po najnovejših podatkih kar 17 milijonov ljudi oziroma več kot petina (20,6 odstotka) prebivalstva tamkaj živi v enočlanskem gospodinjstvu. To je osupljiv porast v primerjavi s 14 milijoni pred dvajsetimi leti. Enočlanska gospodinjstva so s 41,6-odstotnim deležem že postala najpogostejša oblika bivanja v državi, napovedi pa kažejo, da bi se ta delež do leta 2040 lahko povzpel na 45 odstotkov.
Ta trend ni zgolj statistična zanimivost. Kaže na spreminjajočih se vrednote, ekonomske pritiske in tiho epidemijo osamljenosti, ki se širi po celi Evropi.
Nemčija je sicer res daleč nad povprečjem Evropske unije, ki znaša 16,2 odstotka, toda pred njo so še nekatere nordijske in baltske države, kot so Litva, Finska in Danska. Za primerjavo, v Sloveniji je delež enočlanskih gospodinjstev po podatkih slovenskega statističnega urada (in Eurostata) dosega 34 odstotkov oziroma več kot 290.000 gospodinjstev, kar kaže na podobne trende tudi pri nas. Najbolj se je statistično sicer v zadnjih nekaj desetletjih povečalo prav število enočlanskih gospodinjstev. Nekoč jih je bilo kakšnih 150.000.
Dva različna obraza
Fenomen bivanja v takšnem gospodinjstvu ima dva različna obraza: na eni strani so mladi med 25. in 34. letom. Zanje je to pogosto posledica podaljšanega izobraževanja, osredotočenosti na kariero in iskanja osebne svobode. Na drugi strani pa so starejši od 65 let. V najvišji starostni skupini, nad 85 let, ta delež še poskoči. Pri njih samostojno bivanje pogosto ni več izbira, temveč posledica izgube partnerja, odselitve otrok in daljše življenjske dobe.
Vendar pa ima življenje za zaprtimi vrati svojega stanovanja tudi temnejšo plat. Raziskave kažejo, da se vsak četrti posameznik, ki živi sam, pogosto počuti osamljenega. Ta občutek je še posebej izrazit med mladimi, mlajšimi od 30 let. Paradoksalno so prav tisti, ki naj bi najbolj uživali v svoji neodvisnosti, najbolj ranljivi za občutke socialne izolacije.
Strokovnjaki opozarjajo, da osamljenost ni samo čustvena stiska, ampak resno tveganje za zdravje — povezana je z večjim tveganjem za depresijo, anksioznost in celo s srčno-žilnimi boleznimi.
Visoki stroški
Drug pomemben dejavnik je ekonomski pritisk. Po podatkih so tisti, ki živijo sami, bolj izpostavljenih tveganju revščine. Visoke najemnine v nekaterih mestih, naraščajoči življenjski stroški in dejstvo, da en sam dohodek nosi celotno breme gospodinjstva, mnoge potiskajo na rob socialne varnosti.
Vzroki za ta trend so kompleksni in prepleteni. Urbanizacija je ljudi potegnila v mesta, stran od tradicionalnih družinskih mrež. Spremenile so se družbene norme – zakon ni več nujen korak, odločanje za otroke pa se odmika v kasnejša leta. Hkrati pa visoki stroški nepremičnin in vzdrževanja družine mnoge odvračajo od ustvarjanja večjih gospodinjstev.
