»Strel v belo štorkljo, ki je v Sloveniji in Evropi strogo zavarovana vrsta, razumemo kot nesprejemljivo dejanje, ki nima opravičila. Takšna ravnanja pomenijo neposredno ogrožanje prostoživečih živali ter hkrati kršitev nacionalne in evropske zakonodaje,« je bilo v nedeljo objavljeno na facebookovem profilu Veterine Golob, kjer so sredi avgusta obravnavali primer ustreljene štorklje na območju Slovenske Bistrice. Dodali so, da morajo biti takšna dejanja dosledno preiskana, odgovorni pa ustrezno sankcionirani. Nesrečno ptico naj bi ustrelil mladoletnik z očetovo zračno puško, posnetek dejanja pa je zakrožil tudi po družbenih omrežjih.
Štorklja je zaradi poškodb poginila, rentgenski posnetek pa potrdil, da je svinčena krogla povzročila obsežno poškodbo, dodatne poškodbe je žival utrpela tudi zaradi padca z obcestne svetilke. Nesprejemljiv dogodek zdaj preiskuje policija.
Najraje z orožjem nad mačke, ptice in pse
Žal primer iz Slovenske Bistrice ni osamljen. Med nami očitno še vedno živi (pre)več ljudi, ki brez pomisleka zračno orožje uperijo v nič hudega sluteče živali. Opravičila za takšno početje v resnici ni – naj bo to objestnost, kar bi lahko sklepali iz slovenjebistriškega primera, ali pa samovolja posameznikov, ki jih sosedov maček, ki na njihovem posestvu označuje svoj teritorij, tako spravi ob živce, da zadevo »uredijo« z orožjem.
Objave veterinarskih služb na družbenih omrežjih in poročila medijev kažejo, da je primerov strelov na živali z zračnim orožjem več, kot bi si želeli. A dejanske pogostosti ne poznamo, saj uradnih ali neuradnih evidenc o številu obravnavanih živali s poškodbami zaradi zračnega orožja ni.
»Žal je dejstvo, da je strelivo zračnih pušk pogosto naključno odkrito na rentgenskih slikah predvsem pri mačkah, ki hodijo ven oziroma živijo zunaj,« pojasnjujejo v Slovenskem združenju veterinarjev za male živali (SZVMŽ). Včasih organizem izstrelke v podkožju obda z vezivno ovojnico in jih zato ni nujno odstranjevati, so pa tudi primeri, ko lastniki opazijo na živali svežo rano. Poškodbe so odvisne od mesta, kjer izstrelek zadene žival (hujše so seveda, če zadene hrbtenjačo ali oko), medtem ko je za manjše živali, kot so ptice, lahko usoden že en sam izstrelek, še odgovarja tajnica združenja in veterinarka Živa Černe.
Za ptice s tankimi in votlimi kostmi je zračno orožje še nevarnejše kot za mačke, opozarja veterinarka Mima Nabergoj. Pogosta tarča so golobi, ki jih marsikdo ne mara in z njimi obračunava na neprimeren način. Pri njih so operacije pogosto neuspešne, kar pomeni, da ne morejo več leteti in ostanejo invalidi do konca življenja. Včasih sicer zanje poskrbijo ljudje, vendar so navadno streli zanje usodni. Kako obsežne so poškodbe pri ustreljenih živalih, je odvisno od več dejavnikov, kot so denimo lastnosti orožja in streliva, razdalja do tarče ter mesto in globina zadetka na telesu in podobno. Ptice in mačke so tudi sicer daleč najpogostejše tarče strelcev z zračnim orožjem, še potrdijo na Veterinarstvu Nabergoj v Moravskih Toplicah, veliko prijavljenih primerov policiji pa se zaradi pomanjkanja informacije pripiše »neznanemu storilcu«.
Iz policijske statistike sicer ni mogoče izločiti vrste živali, je pa iz obravnavanih primerov mogoče potrditi, da so med živalmi tarče streljanja z zračnim orožjem največkrat mačke, psi ali ptice, potrdijo na generalni policijski upravi (GPU). Prijavo največkrat podajo lastniki oziroma skrbniki živali, redkeje veterinarji, pravijo na policiji, kjer vsako prijavo preverijo in izvedejo predpisane postopke.
Na papirju resna preiskava
Toda kako resno policija obravnava takšne primere? Na spletu se pojavljajo pritožbe ljudi, da se policisti kljub prijavi niso odzvali ali pa pri veterinarju niso prevzeli odstranjenega izstrelka kot dokaznega materiala.
Če obstajajo razlogi za sum kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukrepati, je jasen tiskovni predstavnik GPU Drago Menegalija. Najprej preverijo prijavo, opravijo ogled kraja dejanja, zavarujejo sledi in dokaze (kar vključuje tudi izstrelek) ter zberejo obvestila od vseh vpletenih in prič. Cilj je enak kot pri drugih preiskavah: izslediti storilca in razjasniti okoliščine. Če obstaja dovolj dokazov, policija vloži kazensko ovadbo, če ne, pripravi poročilo in obvesti pristojno inšpekcijsko službo. »Želimo opozoriti, da samo na podlagi posredovanih fotografij ali videoposnetkov policija ne more podati kazenske ovadbe.«
Policija namreč potrebuje konkretne podatke – kaj, kje, kdaj, kako, s čim, kdo –, medtem ko je slikovno gradivo lahko povod za začetek zbiranja obvestil in morebitnih dokazov. Po obvestilu o ustreljeni živali se policija pogovori tudi s pristojnimi veterinarji in uradnimi veterinarji, ki so strokovno usposobljeni, da lahko podajo mnenje o stanju in zdravju živali, še pojasni Menegalija.
Storilce se pogosto težko odkrije, saj ne glede na to, ali gre za sveže odkrito ali že zaraščeno naključno odkrito rano, prijava večinoma vsebuje le podatek o ustreljeni živali brez drugih podrobnosti o dogodku. Brez prič oziroma očividcev pa je strelca, sploh ob strelih z večje razdalje, težko odkriti.
Kljub opisanim težavam velja po veterinarski pomoči o poškodbah z zračnim orožjem obvestiti tudi policijo. Lastniki naj ne pozabijo, da lahko k varnosti živali največ prispevajo sami – s skrbnim nadzorom, sprehajanjem psov na povodcih in odgovornim ravnanjem pri mačkah, ki živijo zunaj. Mačka na tujem dvorišču je odgovornost lastnika, opominja Mima Nabergoj, ki vsem, ki jih jezijo tuje živali, priporoča, naj se raje obrnejo na uradne institucije in ne posegajo po nevarnem zračnem orožju.
