Že to, da nam trgovci ne bi vsakih 14 dni ali še pogosteje trpali nabiralnikov s svojimi katalogi z akcijami, ampak bi to zredčili na enkrat na mesec, bi bil majhen korak k bolj normalnim odnosom v verigi preskrbe s hrano. Slovenski potrošnik, ki pri nakupu najprej gleda na ceno, danes teka za akcijami od enega do drugega trgovca. Akcije so nujne, saj jih imajo vsi, se branijo trgovci.
»A 600.000 katalogov vsakih 14 dni pomeni izjemno okoljsko obremenitev. Prvemu trgovcu, ki bi se opogumil in prešel na enomesečne kataloge, potrošniki pa bi mu to priznali kot korektno ravnanje do okolja in dodano vrednost, bi sledili tudi drugi,« o majhnih, a zahtevnih premikih razmišlja Branko Ravnik, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano.
Varuh ni profesionalna funkcija – spremlja ravnanje vseh v verigi od kmeta do trgovca in ugotavlja, ali se pri tem pojavlja nedovoljeno ravnanje, kršitve zakonodaje prijavi agenciji za varstvo konkurence ali drugim pristojnim. Bedi pa tudi nad nepoštenimi praksami, ki sicer še niso zakonsko pregonljive, kljub temu pa škodujejo odnosom v verigi.
Velikokrat ni podatka, kdo je proizvajalec
Ena od teh so trgovske blagovne znamke, ki so sicer že stara pogruntavščina trgovcev, a se v zadnjih letih samo še krepijo. To bo po mnenju Branka Ravnika dolgoročno gotovo negativno vplivalo na celotno verigo. Delež prodaje živilskih izdelkov pod trgovsko blagovno znamko obsega v Sloveniji od 33 do 36 odstotkov, še pred petimi leti pa je bil približno četrtinski. »Živilska industrija je v tem primeru v izrazito podrejenem položaju. Izdelek je vse od nastanka last trgovca. Ta objavi razpis, naroči izdelek, opredeli njegovo sestavo, surovine, kakovost, vpliva tako na nabavno ceno kot na prodajno,« opisuje Ravnik.
Izdelki pod trgovskimi znamkami pa so na policah precej cenejši v primerjavi s tistimi, ki jih živilska podjetja prodajajo pod lastno blagovno znamko. V nekaterih primerih gre po sestavi za skoraj enak izdelek. A živilci, ki so pod svojo blagovno znamko vložili v razvoj izdelka, tehnologijo proizvodnje in prodajne poti, ne morejo konkurirati tako nizkim cenam trgovskih znamk. Proizvodnja za trgovske blagovne znamke jim dolgoročno povzroča škodo in najeda dobičkonosnost. Končni kupci pa na izdelkih trgovskih blagovnih znamk velikokrat niti ne najdejo imena dejanskega proizvajalca.
Dokler se bodo šli, kdo bo koga …
Naval trgovskih blagovnih znamk zmanjšuje trdnost verige v preskrbi s hrano. »Veriga danes deluje po načelu tekmovanja, ne sodelovanja. Na daljši rok niti potrošnik ne more pričakovati koristi zase, če vlada kaos. Nedvomno se to izraža tudi v dinamiki cen,« pravi Ravnik.
Če hočemo dolgoročno stabilne razmere, moramo krepiti lastno proizvodnjo, imeti močne člene v verigi vse do trgovca in korekten odnos po verigi od trgovca navzdol. A pri nas pet trgovcev obvladuje 90 odstotkov trga in med njimi vlada neizprosen boj, celo boj med klasičnimi in diskontnimi trgovci. »Potrošnik sploh več ne čuti razlike med njimi. To je boj med različnimi poslovnimi modeli, ki ne more imeti zmagovalca,« ugotavlja.
Odnose v verigi preskrbe s hrano kljub opozorilom še vedno kvari tudi prodaja pod nabavno ceno. Poglejmo primer. Trgovec izdelek prodaja pod ceno, ki jo je sam plačal dobavitelju. Na prvi pogled dobavitelj ni v slabšem položaju, saj je za svojo ceno dobil denar. Vendar taka praksa spodbudi reakcijo. »Tudi drugi želijo pridobiti enake pogoje in začnejo pritiskati na dobavitelje, naj znižajo cene. Ustvarja se vtis, da izdelek stane manj, kot v resnici znašajo njegovi stroški. Potrošnik zato pričakuje, da bo cena ves čas nenormalno nizka. To je zelo slaba popotnica, denimo, za pridelavo zelenjave, kjer smo pri nas samo 40-odstotno samooskrbni. Ne moremo pričakovati, da bomo spodbudili lastno pridelavo zelenjave, če niti znotraj verige stroški niso pokriti. To dolgoročno ni vzdržno,« opozarja varuh.
Dobri stari kodeks
Kako ukrepati? Za začetek je predlagal oživitev kodeksa dobrih poslovnih praks v agroživilski verigi, kot so ga v preteklosti zbornice že podpisale. »Kršitve ureja zakon. A brez dialoga med udeleženci v verigi ne bo šlo. Soodvisnost je zelo velika. Vsak člen v verigi mora razumeti vlogo drugega, ne pa da se obtožujejo, kdo koga stiska in kdo ni sposoben pridelave ali proizvodnje po konkurenčnih cenah.
Vsi se moramo zavedati, da je lokalna proizvodnja dolgoročno še vedno najzanesljivejši dejavnik preskrbe s hrano, ne glede na to, da je svet globaliziran,« je prepričan. Tudi država ima vzvode, da lahko pri tem pomaga, če kmetijsko-živilski sektor postavi med strateške. Na koncu pa je odgovornost tudi na kupcih, da se odločajo za izdelke slovenskih živilcev. Nujno jih je ozaveščati, zakaj je odločanje za domače izdelke pomembno za celotno družbo, poudarja Branko Ravnik.
