»Prebivalci in obiskovalci Rakitne ostajamo v strahu in nevarnosti,« so jasni krajani, ki opozarjajo na nevzdržne razmere zaradi vse pogostejših bližnjih srečanj z medvedi. Situacija, ki se po njihovih besedah slabša iz dneva v dan, je mnoge prisilila v popolno spremembo življenjskih navad. O tem zgovorno priča zapis prebivalke Rakitne, ki je nazorno opisala vsesplošno tesnobo.
»V gozd ne hodimo več. Otroci ne smejo sami s psom na večerni ali jutranji sprehod. V šolo jih vozim, ker jih je strah hoditi peš,« je zapisala ena od domačink. Strah se stopnjuje ob mraku. »Tudi midva z možem si ne upava več ven, ko pade mrak, saj medveda redno srečujeva. Že štirikrat je zarenčal na naju pred najino hišo, na najini parceli.« Nedavno je kapljo čez rob prinesel dogodek, ko je medvedka z mladičem, za katero je bila že dvakrat izdana odločba za odstrel, mirno jedla dobesedno na njihovem pragu.
Medtem so se na občini odločili za ukrep prestavitve in ograditve smetnjakov, lovci opozarjajo, da to ne bo rešilo glavne težave. »Medvedov je enostavno preveč,« poudarjajo in dodajajo, da tudi če ne bodo več imeli dostopa do smeti, bodo v vas še vedno prihajali, saj bo hrane v gozdu za naraščajočo populacijo premalo.
Opozorila s peticijo
Zaradi nevzdržnih razmer je bila sprožena peticija z naslovom »Poziv vladi k vrnitvi strokovnega upravljanja medveda«, ki jo je podpisalo že okoli 4000 državljank in državljanov, ne le z Rakitne, temveč tudi iz drugih območij, kjer se soočajo s podobnimi težavami. Peticija, ki jo je prvopodpisal Gorazd Kovačič z Rakitne, na vlado naslavlja tri ključne zahteve. Prva je, da se dovoljenje za odvzem medveda uskladi s priporočili stroke in za letošnje leto določi odvzem 206 medvedov. Druga zahteva je takojšnja prekinitev prakse, kjer upravljanje z medvedom krojijo izbrane nevladne organizacije in njihovi simpatizerji v vrhu vlade, ob tem pa se ignorira stroko in znanost. Tretja zahteva pa je, da se odločitve sprejemajo transparentno in na podlagi strokovnih argumentov, ki zagotavljajo tako varstvo medveda kot varnost lokalnih prebivalcev.
Letošnje ravnanje ministrstva po njihovem mnenju spodkopava utečen sistem. Z zavlačevanjem izdaje dovoljenja za odstrel so zamudili celotno pomladansko obdobje, posledice pa so povečana prisotnost medvedov v naseljih in porast konfliktov. Ob trenutni politiki naj bi se populacija do leta 2027 povečala na okoli 1100 medvedov.
Peticija ostro kritizira predloge nekaterih nevladnih organizacij, kot sta AniMa in Alpe Adria Green, ki predlagajo »alternative«, kot so sterilizacija, preseljevanje in ukinitev krmljenja. Te rešitve so po njihovem mnenju dokazano škodljive, nerealne in zavajajoče. Preseljevanje je iluzorno glede na potrebno število odvzema (nekaj deset v desetletjih proti 200 letno), sterilizacija na ravni celotne populacije pa logistično in tehnično neizvedljiva ter ne rešuje osnovnega problema, saj bi sterilizirani medvedi še vedno povzročali konflikte. »Zgrešena politika izvajanja zgrešenih konceptov je porok neizbežne katastrofe,« svarijo podpisniki. Medtem ko se pristojni ukvarjajo z ideološkimi alternativami, prebivalci živijo v strahu, lovci pa opozarjajo, da bo brez hitrega ukrepanja in splošnega odstrela prihodnje leto stanje še bistveno slabše.
Največ medvedov na svetu
Slovenija ima poleg Romunije največjo gostoto medvedov na svetu. Številka se je v tridesetih letih potrojila, s 350 na okoli 1000. A medtem ko strokovnjaki opozarjajo, da je populacija za naš prostor prevelika in da težav ni več mogoče pometati pod preprogo, je sistemsko upravljanje z zvermi prepuščeno vplivu civilne družbe, sodišč in medijev, stroka pa je vse bolj marginalizirana.
V začetku devetdesetih let so strokovnjaki ocenjevali, da v Sloveniji živi okoli 350 medvedov. »Danes se je zadeva nekako potrojila, imamo jih okoli 1000,« pojasnjuje Jonozovič. Ta ocena danes temelji na sodobnih genetskih metodah, kjer se na neinvaziven način zbirajo iztrebki in se preko DNK analiz ugotavlja dejansko število osebkov. A čeprav je ta številka primerna za samoobnovo populacije, je za slovenski prostor »kar precej prevelika«. Po njegovem mnenju bi bilo težav bistveno manj, če bi imeli med 500 in 800 osebkov.
Problem tiči v dveh ključnih dejavnikih. Prvi je krčenje življenjskega prostora medveda zaradi širjenja človekovih dejavnosti. »Ljudje na nezaveden ali pa tudi včasih zaveden način krčimo njihov življenjski prostor z vsemi možnimi aktivnostmi, ki jih razvoj civilizacije prinaša,« pravi Jonozovič in navaja konkretne primere, kot so načrti za avtocestni krak od Postojne proti Jelšanam ali izboljšave ceste proti Kočevju in Osilnici, ki režejo pomembne medvedje koridorje. Drugi so naravni mehanizmi, ki se sprožijo ob tako visoki gostoti populacije. »Odrasli samci se v procesu parjenja trudijo pobiti mladiče drugih samcev, da bi medvedka hitreje prišla v obdobje za parjenje,« razlaga Jonozovič. Posledično se medvedke z mladiči umikajo na varnejša območja, pogosto v bližino naselij. Podobno velja za mlade medvede, ki si iščejo svoj prostor in jih odrasli samci ne trpijo. Tretji razlog je hrana. Medved je prehranski oportunist in si bo hrano poiskal tam, kjer jo najlažje dobi – v nezavarovanih kompostnikih, smetnjakih ali pri nezaščiteni živini na pašnikih.
Vse to vodi v vse pogostejše konflikte in neprijetna srečanja, ki jih najbolj občutijo prebivalci na podeželju. Jonozovič to opiše z zgovorno mislijo: »Ljubezen do medvedov narašča z epicentrom oddaljenosti od dejanskega problema. V desetem nadstropju v Ljubljani je pogled na medveda zelo všečen, medtem ko je v Sodražici, na Blokah ali na Rakitni to malo drugače.«
Gluha ušesa za stroko in razpad sistema
Sogovornik poudarja, da se je z demokratizacijo povečal vpliv civilne družbe in nevladnih organizacij, kar je po njegovem mnenju šlo predaleč. »Upravljanje z rjavim medvedom je prepuščeno ulici. Manj se pa posluša strokovnjake, ki na tem področju delajo,« je kritičen in dodaja, da imamo v Sloveniji fantastične strokovnjake, kot so prof. dr. Klemen Jerina, prof. Ivan Kos in dr. Tomaž Skrbinšek, ki pa se jim zbija avtoriteta. Opozarja na razkorak med znanostjo in prakso; številni raziskovalni projekti so ponudili rešitve – od medovarnih smetnjakov do varovanja premoženja –, a te niso bile sistemsko vpeljane in so ostale mrtve črke na papirju.
Ključni udarec za učinkovito reševanje konfliktnih situacij pa je bil odstop poklicne intervencijske skupine leta 2021. To je bila profesionalna ekipa znotraj Zavoda za gozdove Slovenije, osnovana leta 2000 s sklepom Vlade RS, dosegljiva 24 ur na dan, vse dni v letu, ki je posredovala ob klicih ogroženih občanov na številko 112. Klici so bili najrazličnejši: »Od tega, da se je nekdo nelagodno počutil, ko je kolesaril po gozdnih cestah in od daleč videl medveda, do tega, da je prišlo do fizičnega kontakta,« opisuje Jonozovič, ki je skupino vodil. Njihovi ukrepi so bili raznoliki: od plašenja z gumijastimi naboji, uporabe treniranih lovskih psov, do odlova in preselitve živali na drugo lokacijo ter, kot zadnje možnosti, izrednega odstrela. Spominja se intervencije na ljubljanskem Rožniku, ko so medveda, ki se je potikal naokoli, uspavali, naložili v kamion in ga zapeljali globoko v snežniške gozdove. A ta isti medved »Rožnik« se je v enem tednu vrnil, prečkal AC Ljubljana – Obrežje in reko Savo in prek Koroške končal na avstrijski strani blizu Železne Kaple, kjer ga je ustrelil avstrijski lovec in ga na koncu odrtega in brez šap vrgel v reko Solčavo na slovenski strani meje, da bi zakril svoje nečedno in nezakonito dejanje.
Skupina je pred petimi leti odstopila po več letih opozarjanja na neustrezne pogoje. Niso bili primerno zavarovani, manjkala je oprema in ustrezna zakonska pooblastila, njihovo delo ni bilo ovrednoteno, predvsem pa so bili izpostavljeni osebni odgovornosti, pojasnjuje tveganje ob posredovanju v naseljih. Še posebej izpostavlja nevarnost in pomanjkanje zavarovanja pri iskanju povoženih medvedov ob železniških progah z visoko usposobljenimi psi, katerih vrednost lahko doseže tudi 10.000 evrov. Namesto rešitev so bili deležni celo groženj z disciplinskimi ukrepi pri lastnem delodajalcu. Ko so po neizpolnjenih obljubah več vlad dokončno odstopili, je bil odziv uradnikov aroganten: »Oh, saj imamo mi še b, c in d varianto, so nam rekli,« opisuje, a hkrati opaža, da se je od tedaj situacija bistveno poslabšala.
Na plečih prostovoljcev
Danes je namreč reševanje problematičnih situacij prepuščeno članicam Lovske zveze Slovenije, lokalnim lovskim družinam – prostovoljnim društvom. To prinaša ogromne težave. Lovci niso poklicno zavezani k posredovanju kadarkoli tekom dneva in noči in nimajo nobene opreme za plašenje ali preselitev živali. Njihov edini možni ukrep je izredni odstrel, pri čemer so izpostavljeni ogromni osebni odgovornosti. »Če se kaj zgodi, bodo dotičnemu lovcu pobrali orožni list, lovskega orožja ne bo nikoli več videl, pa še odškodninsko in kazensko bo odgovarjal,« opozarja Jonozovič. Prej je odgovornost prevzel vodja profesionalne skupine, pri zahtevnejših intervencijah je sodelovala tudi Policija za zavarovanje območja, danes pa so lovci prepuščeni samim sebi.
Za nameček so se najnovejši postopki za izdajo dovoljenja za izredni odstrel drastično zapletli in podaljšali. Medtem ko je intervencijska skupina v nujnih primerih po ZUP lahko pridobila takojšnjo ustno odločbo, danes postopek vključuje pridobivanje strokovnih mnenj več institucij in traja predolgo, včasih tudi 14 dni ali več, medtem ko samo dovoljenje za izredni odstrel velja le nekaj dni in je aktualno takoj ob nastanku izredne situacije. Jonozovič je prepričan, da je to posledica sistemskih napak v predpisih in tudi vpliva uradnikov: »To državo na žalost ne vodi predsednik vlade, je ne vodijo resorni ministri, ampak jo vodijo po rangu tretje in četrto razredni uradniki. Ko se bo enkrat nekaj zgodilo, bo verjetno nastal premislek, zakaj je to tako rešeno, ampak bo žal verjetno prepozno,« svari Jonozovič.
